Prav takšen je bil gospod Y. Z vsakomer je tekmoval. Ko je tekal okrog jezera, je tekmoval s pticami, ki so prosto letale po nebu. Zamišljal si je, da jih lahko prehiti, da je zmožen teči hitreje. Napuh, ki človeka zaslepi, ga duševno ošibi, ko ga prepriča, da je velik in največji, se z rezilom zmotljivosti zareže globoko v jedro duše, kjer domuje notranji glas. S tem ga ošibi in utiša. In ker bil gospod Y poln napuha, gluh in slep za tihe glasove okolice in vonje pristnega jaza, je prav iskal situacije, kjer se je lahko primerjal. Zmaga mu je bila pomembnejša od notranjega miru, zato je še ponoči v sanjah razmišljal, kako premaguje, se sonči v soju zmage in prekipeva od občutka sicer minljive moči. Kako biti boljši, hitrejši, večji, kako kupiti dražje, kako se pokazati in kako skriti najgrše, so bili cilji gospoda Y, ki je poznal le jezik materije. 

Materija, odslikava duha, videz nečesa, kar se predhodno naslika v umu in kreaciji, je tu z razlogom, da nas definira. Še večkrat pa preizkuša. In dokončno preobrazi. 

Mami je tolikokrat skušal pokazati, kako veliko mu pomeni njena pohvala ali priznanje. V tem mu ni ustregla, saj je v njegovi navzočnosti opazovala le tisto, kar ni bilo dovršeno. Na ta način ga je vzgojila v energijo pomanjkanja, ki je žarela iz vseh por njegovih svetov. 

In gospod Y se je ves čas vrtel v krogu. Ni dojel, da je materija le privid. In ker ni nikdar dojel bistva stvari, je vselej površno spremljal okolico in vse, kar opazi vsakdo, je njemu ostalo skrito. Vselej radi rečemo, da je v življenju pomembna presoja in sposobnost ločevanja zrnja od plev. Gospod Y je oboževal plevel. Vse, kar je bilo slabše, je bilo predmet njegove pozornosti, saj je vse tisto, kar je bilo boljše, omaloževal in teptal v prah. Najboljših ni mogel premagati, zato se je obdal s šibkejšimi od sebe. V sebi je kljub vsemu vedel, da je njegov odnos do sveta in okolja nenaraven in umeten ter da se pot iskanja vselej prične pri sebi in ne nujno na začetku. A vsako klica razuma je hitro potlačil s hedonističnimi mašili, ki so mu bila sila domača in ljuba. 

Foto: Smit/Shutterstock

Kljub vsemu mu je med plevelom počasi zmanjkovalo elana in izziva, saj ga je bilo veliko, in pogosto porajajoči občutki zadušljivosti so počasi klicali k spremembi. Pogrešal je igrivost misli, ki jih je nekoč poznal in s svojo sebičnostjo pregnal na obrobje znanih svetov. Sem in tja so se zdrava semena zableščala v odsevu njegove zavesti, ko je zaslutil, da vseeno nima prav. A tihi notranji glas so preslepila mašila hrupnega sveta materije, ki z vsemi mogočimi mašili poskrbijo, da se glas resnice utiša. Glasna sporočila, kričeče barve, besede, ki so grobe, glasne in prav nič mile, mediji in televizija, ki sporočajo vsebine nasilja in zlorab, socialna omrežja s svojo omejenostjo in negovanjem plehkosti, zlasti uvajanja vrednot videza kot legitimne valute, ki naj bi odprla vsa vrata, so ga določala. In mašila opravkov, ki niso potrebni, debat, ki ustvarjajo le še dodatni koncentrični krog; prepiranje okrog smisla, ki ni jasen nikomur, in dopovedovanja argumentov tistim, ki so se že zdavnaj zaprli pred svetlobo uma … so bila njegov domet in istočasno omejitev. In tisti bežni občutki resničnosti, ki so odblisnili v umu, so potihnili v morju zavesti, ki je naplavila še en spomin. 


Spomin na dokazovanje. Mami je tolikokrat skušal pokazati, kako veliko mu pomeni njena pohvala ali priznanje. V tem mu ni ustregla, saj je v njegovi navzočnosti opazovala le tisto, kar ni bilo dovršeno. Na ta način ga je vzgojila v energijo pomanjkanja, ki je žarela iz vseh por njegovih svetov. Občutek, da ne bo nikoli tako dober kot ostali, se je pričel že v osnovni šoli in se nadgrajeval v občutku nemoči, saj za mamo tako ali tako dobro ni bilo prav nič. Ko je pričel z nekim športom pozno v gimnaziji in tam zablestel, je uteho našel v tekmovalnosti, ki je iz njega izsesala negativni naboj frustracij, ki so ga pestile leta. In ko je postalo doma hudo, ko ga je žena soočala z vse hujšimi zahtevami in nikdar zadovoljenimi pričakovanji, se je odločil za ekstremne športe, kjer je tvegal lastno življenje. Samo v skrajnostih je našel mir. Na robovih možnega svoj smisel. In v temnih nočeh svojo luč. 

Seveda zvest ni bil. Ne ženi, ne kolegom, ne sebi. Vselej je iskal izgovore in se zatekal v laži in iluzije, v katere je verjel. Zlasti tedaj, ko jih je ponavljaj sam pri sebi, ko je lezel po divjih stenah, se potapljal v temne globine morja, drvel z avtomobili in motorji … je nekje čutil, da je konec blizu, a kakšen, si ni upal zamišljati. 

Da se bo žena ločila, je slutil in ji ni oporekal. Z leti se je utrudil od laži, vsaka nova ga je zabolela, a ne v srcu, pač pa v glavi. Kljub temu da je imel dober spomin, so ga dejstva, ki so se v zrelih letih pričela prebijati v zavest, prebujala. Kot medved, ki se po zimskem spancu prvič obrne v brlogu, se je on prvič ovedel sebe. In konca sveta, ki ni bil cel.

Da, to je bil tisti konec, ki ga je slutil in si ga ni upal zamišljati.

Konec starega jaza, ki je dokončno odrezal plevel in omogočil rojstvo Zavesti.

In to mu je bilo všeč. Saj je vedel, da je dobro.

Pravzaprav najboljše, kar se mu je v življenju zgodilo. 

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.