Presenetila me je njena iskrena dobrobit in besede, ki jih je izrekla, še vedno priigrajo nasmehe na moj obraz: »Lucija, prepričana sem bila, da gledaš v stekleno kroglo in podajaš odgovore«. Seveda je bila njena izobrazba tehnične narave in nikdar ni raziskovala globin duha. In samo dojemanje in razumevanje ljudi, ki se ukvarjajo z globokimi duševnimi pojavi, ostaja polno neznank. 

Vem, da zmoremo biti nežni in tolerantni drug do drugega. Če človeštvo vodi peščica, ki nima posluha za plahutanje kril metulja ali roso jutranje zarje, še ne pomeni, da v nas lahko ubijejo zrnje dobrega. 

Tako je nekoč neka mondena gospa, ki je v življenju sicer veliko ustvarila in prepotovala cel svet, za Lhaso in celotni Tibet, zibelko številnih izrednih duhovnih uvidov, veščin in znanj, izrekla besede: »Ni čudnega, da ničesar nimajo, saj cele dneve le posedajo in žlobudrajo«. Seveda je ona sama opazila le lastni odsev, saj sveta onkraj vidnega ni nikdar raziskovala, niti je ni zanimal. Pa tudi, razumela ga ne bi, saj je bila v svoji materialnosti dokaj vulgarna, groba in dolgočasno predvidljiva. A v letih, ko jo je zdravje začelo postavljati pred na videz nepremagljive izzive, se je začela obračati celo k alternativni medicini, ki ji je začuda pomagala. Morda pa je počasi le dojela, da žlobudrajoči menihi niso brezdelni norci, pač pa izredni misleci in modreci, ki vibrirajo višje od njene misli in delujejo na ravneh, ki so dostopne, preko izredno težkih preizkušenj, le redkim. 


Naše presoje o svetu so določujoče, saj nečesa, česar si ne moremo niti zamisliti, nikakor ne zmoremo izkušati v lastni realnosti. Brez ustreznih pogojev za rast (izrednosti), vsakdo zavegetira v povprečju. Pogledi, s katerimi presojamo, so odvisni od številnih dejavnikov in okoliščin, ki nas gradijo. Materialist, ki ne prizna ničesar svetega v pišu vetra ali magičnega v srčem poljubu, ne more razumeti edinstvenosti trenutka, ko se sonce poljubi z zarjo večera in goreče potone za obzorjem. Sposobnost opazovati čudeže življenja, sinhronicitete dogodkov in naključij, ki to niso, v nas poganja kar najbolj dragoceno seme, ki je seme človečnosti.

In ja. Družboslovci, humanisti, umetniki, kulturniki, pisatelji in ostali vešči bralci človeških duš in usod ne gledamo v kristalne krogle. Lahko smo vir duhovnih resnic in hrane, ki poteši globine iskanj. Sama sem v mladih letih obiskala vse znane vedeževalke, saj so me pojavi telepatije in ekstra senzorne percepcije zares fascinirali. Prav tako sem vselej iskala družbo astrologov in ostalih, ki poznajo okultna znanja tako dobro, da z njimi rokujejo odgovorno, kleno in dostojanstveno. Seveda je na vseh ravneh »trga duhovnosti« ogromno stranpoti, a nič manj jih nisem našla v etabliranih znanstvenih krogih, ki prisegajo na racionalnost in merljivost pojavov. Naša zavest je tista, ki določi vse. O teh in podobnih dilemah pišem v knjigi Heroji. Ko je naš duh ozek in mišljenje ujeto v dogme, nas titule ne rešijo ogorčenja bogov. 

Foto: Jorm S/Shutterstock

Pri svojem delu ne gledam v kristalne krogle, niti ne mečem kart, čeprav seveda poznam tarot in razumem jezik nezavednega, ki je v njem odlično opisan. Nikdar nisem imela ega intelektualke, ki se ne bo družila z življenjem v katerikoli obliki me že nagovarja. A pred pestrostjo in barvitostjo življenja je najlažje zbežati v varne koncepte. In to so koncepti »fiksnega« merljivega in predvidljivega sveta, kjer je še samo sonce vkalkulirano v enačbo. In ja, »človek obrača, Bog obrne«. Drži, rada izberem ljudi, ki so odprtega srca in uma. Obenem me ne motijo tisti, ki so svoj jaz zgradili na lastnem egu dosežkov, ki jim nudi preverljive kategorije. A človek lahko kljub izobrazbi in širini, ki naj bi jo le ta nudila, postane izredno tog in ozek. Tako kot gospa, ki je v Tibetancih uzrla lenuhe, ki le žlobudrajo (molijo namreč) in nimajo ničesar pokazati. 

Če se nekomu zdi, da je vse, kar je in obstaja, oprijemljivo in merljivo, naj zagrabi Življenje, Ljubezen, in Smrt. Naj jih izkoristi ali kupi. A žar in energija, ki vse oplaja in napaja, nista oprijemljiva niti dosegljiva s prostim očesom. 

Da obstaja domena duha in pojem duhovne hrane vemo od časa jamskega človeka, ki je svoj svet slikal na gladke jamske površine. Iz sebe je iztisnil umetniški izraz. Homo habilis, ki je že izdeloval orodja in jih uporabljal, ni izdelal le »orodja«. Poskrbel je tudi za okrasitev le tega, za lastni individualni pečat umetniškosti, ki je v človeka vrojena. Zato vsaka pametna družba podpira umetnost in ostale hrame duha, saj nudijo gorivo in moč članom vsake družbe. Mar ni lepota tisto, kar gre z roko v roki z duhovnim zrenjem? In le notranje bogat človek, senzibiliziran do tiste ključne mere, ko se ne rabi postavljati s svojim imetjem in imenom, zares postavi temelje za duhovno statiko, ki bo gradila zdrav odnos do sveta, ljudi in boga. Če obstaja. Pa četudi ne. In tisto kar je lepo, je običajno etično in kar je etično, podpira lepoto. In kdo nas uči sposobnosti prepoznavanja lepega, če ne ravno vsi poklici, ki v nas nagovarjajo lepoto harmonije? Gledališka umetnost, satira, proza, glasba, humanistika, naravoslovje, matematika itd. ter znanja duha so ključna za zdrav psihični ustroj naroda. In ko zdrava družba poskrbi za materialno bazo, nadstavba umetniškega izrazja prosperira. In ja, zopet je naša zavest tista, ki določi. 


Naloga človeka, ki hodi po poteh razvoja, ni v tem, da izključuje tisto, česar ne razume. Da črti one, ki poletijo dlje od njega. Naloga človeka, ki si želi lastnega in občega razvoja,  je  sposobnost sprejemanja nasprotij, ki jih je življenje prepolno. In seveda, določa nas prav vse. Tudi poklic.

Če aranžiramo cvetje, negujemo telesa, obraze, ali pa ustvarjamo nove svetove prek pisanja in povesti, je drugače, kot če izdelujemo orožje ali pa denar služimo tako, da druge trpinčimo. In tega bogata dama, ki ni razumela globin in učinkov molitev Tibeta, ni razumela, vse dokler ni na lastni koži okusila moči in okusa duhovne hrane. Saj če se nekomu zdi, da je vse, kar je in obstaja, oprijemljivo in merljivo, naj zagrabi Življenje, Ljubezen, in Smrt. Naj jih izkoristi ali kupi. A žar in energija, ki vse oplaja in napaja, nista oprijemljiva niti dosegljiva s prostim očesom. Da vidimo takšne subtilne ravni, se moramo uriti v drugačni zaznavi. In tisto, s čimer se ukvarjamo, določa naše posledice in nadaljnje sinhronicitete dogodkov, ki iz nas iztisnejo pravzaprav to, kar zares smo. 

Ko se trudimo za ljudi in s takšnim ravnanjem generiramo duhovno hrano, ki naše stranke opolnomoči in nahrani, delujemo za višje dobro. Ki nas, nekje nekoč, podpre in nagradi. Ne glede na to, s čim se preživljamo – v nas je moč in prava akcija vselej rodi ustrezno reakcijo. 

Tudi če je naš poklic težak, če delamo v proizvodnji za trakom ali pa »prekladamo papirje« kot Sizif, posedamo na brezplodnih sestankih in kurimo dragocene minute in čas, ki se ne povrne, imamo še vedno moč izbire. Mi sami lahko ravnamo drugače. Kot uslužbenci na občinah se za stranke lahko tudi potrudimo in jih ne odslovimo vsakič z istimi besedami »ta zadeva pa ni v moji pristojnosti«. Kot javni uslužbenci drugje, se lahko potrudimo in delujemo človečno. Ko se trudimo za ljudi in s takšnim ravnanjem generiramo duhovno hrano, ki naše stranke opolnomoči in nahrani, delujemo za višje dobro. Ki nas, nekje nekoč, podpre in nagradi. Ne glede na to, s čim se preživljamo – v nas je moč in prava akcija vselej rodi ustrezno reakcijo. 


Četudi je politična klima na psu, četudi nas čaka realna stiska post-covid časa, lahko izberemo. Poiščimo vire duhovne hrane in poskrbimo za harmonijo njenega okusa. Saj nam je res že več kot jasno, da naše odločitve nosijo posledice, če imamo v sistemu moč in vpliv, vsem okrog nas. Navsezadnje pa tudi nam samim.

Prihaja čas odpiranja. Čas tolažbe. Čas stisk, ki se bodo šele zarisale na obzorju realnosti. Vem, da zmoremo biti nežni in tolerantni drug do drugega. Posezimo po virih duhovne hrane, po umetnosti, gledališčih, glasbi, znanosti, plesu, po stiku s preštevilnimi umetniki, ki jih je pandemija pognala na robove. Če človeštvo vodi peščica, ki nima posluha za plahutanje kril metulja ali roso jutranje zarje, še ne pomeni, da v nas lahko ubijejo zrnje dobrega.

Odločitev je v nas. Vselej samo v nas. In v našem okusu, kaj bomo izbrali in komu podali moč, da odloča v imenu vseh nas.