In njen namig štirideset-in-več-letnicam: »Ko nam uspe dati na stran vse strupene misli, občutke in čustva, odkrijemo sebe, in to je morda prvi korak do zdravega življenja. Sledi seveda čas za stvari, ki so nam pri srcu, od branja do sprehodov, od dopustov do različnih hobijev. In telovadba, ker je gibanje tako zelo pomembno za telo in um, da ostanemo elastični in prožni v vseh pomenih.« 

Vozim slalom, vsak dan znova in najbrž zdaj že zelo dobro. Če mi nekaj ni všeč, odidem. Če me oseba razočara, zaprem vrata. Uporabljam besede le s tistimi, ki razumejo, ker vsak pač ne.  

Ste letnik 1974. Kako gledate na življenjske prelomnice?

Najbrž drži, da je vsako obdobje v življenju posebno, po svoje bleščeče, včasih polno lekcij, drugič že skoraj dramatično. Ko pogledam nazaj, pomislim le na to, da sem prav zadovoljna s tem, kar sem danes, in tudi z leti, ki jih imam. Seveda je pri dvajsetih koža veliko bolj čvrsta, pri tridesetih si na vrhu sveta in zdaj živim z zavedanjem, da je polovica življenja že za mano, a vprašanja postanejo povsem drugačna. Bolj me namreč zanima, koliko dobrega sem naredila, ali sem pri kakšni osebi pustila pečat, ali sem le postala najboljša verzija sebe, ali sem pri in v sebi odkrila vse kotičke svoje ženstvenosti. Kot vidite, je pot še dolga, najbrž drži, da bodo določena vprašanja celo ostala brez odgovora, a ključno je, da se prelomnic nikoli ne ustrašimo – so samo čudovita stopnička za novo rast in to, da se premaknemo iz območja udobja. 

Navado imamo reči, da se kolo časa z leti vrti hitreje. Ali čas teče z dvojno hitrostjo, ko se ima človek lepo, kaj menite?

Drži. To ugotoviš predvsem takrat, ko si na dopustu in imaš občutek, da se je šele začel, v resnici pa si lenaril dva tedna in še vedno ni dovolj. Mislim, da je skrivnost popolnega življenja in predvsem kakovostnega bivanja na zemlji ostati tukaj in zdaj. Uživati v vsakem trenutku, ki nam je dan, četudi je morda stresen ali ne ravno popoln. Pravzaprav je ravno v nepopolnosti prava popolnost, nas uči denimo Vabi Sabi, japonska filozofija, ki pravi, da smo ljudje kot amfora, polna razpok. Če vse pogledamo površinsko, ugotovimo, da gre le za »staro in zrabljeno« amforo, a če vanjo položiš svetlobo, ta najde pot skozi razpoke, ki so naše življenjske brazgotine, in naredi amforo edinstveno, popolno, čudovito. Zavedanje, da je vsak trenutek dragocen in da vsaka izkušnja poskrbi, da smo mi v resnici prav mi, pomeni živeti v pravem času in s pravo hitrostjo. 


Samozavesten mladosten videz je na televiziji pričakovan. Je teženje k estetski popolnosti naporno za vas?

Niti ne. V resnici so mi ženski obredi zelo všeč in zdi se mi prav sproščajoče, ko si jih lahko privoščim. Nimam pa nikoli časa za kozmetičarko, komaj pridem do frizerke, a imam res veliko znanja o negi obraza in telesa, ličenju, da lahko veliko naredim tudi sama doma. Televizija pričakuje predvsem prijetno estetiko, ki pa ni, vsaj po mojem mnenju, povezana le z leti. Prej bi rekla, da mora biti graciozna, primerna kontekstu. Drži, da je mlad obraz na televiziji lepši že zaradi gladke in napete kože, ki ne potrebuje filtrov, ampak obraz z gubami ima svojo zgodbo, zgodovino, patino in šarm. Za vse je dovolj prostora.

Ali k temu, da ste videti fantastično, torej ogromno, če ne največ, pripomore, da ste zadovoljni sami s sabo?

Vozim slalom, vsak dan znova in najbrž zdaj že zelo dobro. Če mi nekaj ni všeč, odidem. Če me oseba razočara, zaprem vrata. Uporabljam besede le s tistimi, ki razumejo, ker vsak pač ne. In jasno vidim, koliko balasta imamo v življenju, koliko nepotrebnega, tudi ko kopičimo odnose, ki nas le bremenijo. Težko je reči ne, a še težje trpeti okoliščine, ki niso nujne, predvsem pa niso potrebne. Verjetno je tako, da leta in izkušnje prinesejo svoje, a zdaj se mi zdi najbolj pomembno imeti čas za stvari, ki me osrečujejo: potovanja – kolikor je možno –, družina, branje, hobiji, raziskovanje, narava, sprehodi. Vedno pravim, da bi moral konec tedna trajati vsaj od četrtka do nedelje. 

Bili so preobrati v meni, razvila sem intuicijo oziroma ji pustila prosto pot, kot bi bila štiri leta stara punčka. Poglobila sem se vase in v sebi našla vse ključe, ki sem jih še potrebovala. 

Ali kdaj razmišljate o tem, da ste podedovali dobre gene? Na fotografiji, ki ste jo pred časom delili, smo lahko videli, kako lepa je vaša mami Isabella.

Absolutno in sem za to zelo hvaležna. Ravno sem prispela iz Švice in mama me je pri svojih 84 letih pospremila. Lahkotna, zabavna, iskrena, prelepa, kot bi jih imela 40. Občudujem starše za vse, kar so mi dali – oče s svojim temperamentom in umom, mama s svojo gracioznostjo in ženstvenostjo. Sem stoodstotna mešanica obeh, kar je izvrstno. 


Dovolite, da vas pobaram o za vas najpomembnejši lekciji zadnjega časa.

Med epidemijo sem odkrila zelo preprosto lekcijo, ki je v življenju marsikdaj ne razumemo ali ujamemo. V vsaki, prav vsaki situaciji je nekaj dobrega. Ko smo bili zaprti doma in že skoraj brez dela, sem odkrila naravo na Obali in ostala presenečena nad čudovitimi gozdovi, travniki in slapovi. Z družino smo imeli res neverjetno divje izlete s hrano na odeji in turkiznim nebom nad glavo. Odkrili smo zapuščene mline, jame in stare istrske hiše, teh izletov ne bom nikoli pozabila. In potem se je Sofia šolala od doma in sem imela priložnost poslušati njene lekcije in spoznati njene učitelje, razred in vse, kar sodi zraven. Seveda ni bilo preprosto, ampak drugače te možnosti ne bi imela. Potem sem iz omare vzela vse še neprebrane knjige in se ogromno ukvarjala s svojo osebno rastjo. Bili so preobrati v meni, razvila sem intuicijo oziroma ji pustila prosto pot, kot bi bila štiri leta stara punčka. Poglobila sem se vase in v sebi našla vse ključe, ki sem jih še potrebovala. Neprecenljivo. In to zakaj? Zaradi pandemije, o kateri niti nočem govoriti ali pisati, ker mi gre tako na živce in me naredi besno. Ampak, no, vidite, v vsaki stvari, tudi najbolj bedni, je nekaj zelo bleščečega.