Ljudmila Novak: Obžalujem, da je politika takšna, kakršna je

Evropska poslanka Ljudmila Novak je z nami spregovorila o trenutni vladi, napadih na medije, veri in komunizmu ter odraščanju na kmetiji.

Otroštvo je preživela v Slovenskih goricah, 30 kilometrov od Maribora in v neposredni bližini avstrijske meje. Že kot absolventka slovenskega in nemškega jezika s književnostjo se je v Srednješolskem centru v Murski Soboti brusila v vodenju, saj je imela v razredu 36 fantov kovinarjev. Nato jo je pot zanesla v dekliško vzgajališče v Višnji Gori, kjer je postala ravnateljica šole. Skoraj dvajset let je poučevala nemščino in slovenščino na Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik. Svojo politično pot je začela z vstopom v NSi leta 2000 in bila leto kasneje izvoljena za županjo Moravč. Od tod naprej je zgodovina, bi lahko rekli. Z možem imata tri otroke in devet vnukov. Besede njenega očeta, da funkcije pridejo in gredo, a naša dejanja so tista, ki nas zaznamujejo, so temeljno vodilo njene politične kariere. Živi na majhni kmetiji v vasici Imenje pri Moravčah. 

Najbolj sprevrženo je, da se nad komunizmom zgražajo tisti, ki so ne samo sami bili v partiji, temveč v njej celo zasedali funkcionarske položaje. Tako manipulirajo z ljudmi in zbirajo politične točke, ustvarjajo delitve med levimi in desnimi. Na koncu se izkaže, da so bili desni nekoč levi, sovražniki partije pa njeni člani. 

Politično pot ste začeli z vstopom v Novo Slovenijo – krščansko ljudsko stranko pred dvajsetimi leti. Bili ste županja, evropska poslanka, predsednica stranke, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, kandidirali ste za predsednico države. Kako ste se spremenili v teh letih?

Predvsem imam občutek, da sem si nabrala veliko izkušenj. Leta 2013 sem bila izvoljena v državni zbor, nato pa kar hitro postala ministrica. Pred tem sem bila navajena dela v evropskem parlamentu, a biti v slovenski vladi in hkrati biti še predsednica stranke, to je nekaj povsem drugega. Po dvajsetih letih lahko rečem, da sem mnogo bolj izkušena, saj sem se slovensko politiko naučila brati tudi med vrsticami. (Smeh.) Zdaj sem ponovno evropska poslanka in na Slovenijo gledam z drugačne perspektive. Pridobila sem marsikatera spoznanja o pomembnih politikih in na marsikaj gledam drugače. 





Pred dvema letoma ste vodenje stranke prepustili mlajši generaciji in se leto kasneje odpravili v Bruselj. Kako vidite svojega »varovanca« Mateja Tonina? Tudi on je, se zdi, na hitro postal minister. Ste navdušeni nad njegovim delom, morda razočarani, nič od tega?

Vsak ima svoj pristop. Tako sem imela tudi jaz svojega, ko sem vodila stranko. Če bi se znašla v enakih okoliščinah, kot se je znašel on, bi najbrž marsikaj naredila drugače. A predvsem zato, ker sem drugačna oseba. Seveda mi je zelo pomembno, v katero smer gre stranka, katere vrednote ohranja. Želim si, da bi ji znotraj koalicije uspelo ohraniti svojo identiteto, da bi ji uspelo narediti to, kar je del njenega programa, kar mislimo, da je dobro in prav. Da bi napredovala in krepila podporo, ohranjala vrednote krščanske demokracije, svojo samostojnost in pokončnost. Tega si želim. Res pa je tudi, da se koalicija v tem trenutku spopada z zahtevnimi nalogami.



Stranki želite, da ohrani svojo pokončnost. A ne morem mimo občutka, da je ta v zadnjih dveh mesecih močno načeta. Skupaj s krščanskimi vrednotami.

Vsak ima lahko svoje videnje istega problema. (Se mirno nasmehne.)

Poskusiva drugače. Ste kritični do g. Mateja Tonina?

Poglejte, seveda sem kritična do nekaterih potez znotraj stranke. A kadar sem, to delim s tistimi, ki se jih kritike tičejo, in predvsem znotraj stranke.

Ste v zadnjih mesecih izrazili kakršno koli kritiko?

V začetku leta sem na organih stranke glasovala proti vstopu v vlado, ki bi jo vodil Janša, a sem ob začetku mandata te vlade izrazila podporo začetnim ukrepom vlade, ki so bili sprejeti v sodelovanju z zdravstveno stroko. Zdi se mi, da so bili dobri, hitri in nujno potrebni. Glede na to, da sta imela naša minister za obrambo in minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti veliko težav, saj se je bilo treba hitro znajti, sem izrazila svojo pohvalo. 

Zdi pa se mi skrajno nedopustno, da največja vladna stranka svoja stališča, ki znotraj vladnih strank niso usklajena, objavlja na vladnih portalih. Če takšna mnenja niso usklajena, to lahko kaže na zlorabo. Noben predsednik vlade ali član vlade nima pravice izrabiti katerih koli razmer za svoje parcialne interese. Živimo v izjemno zahtevnih časih, toliko bolj, če se zavedamo, da gospodarska kriza po pandemiji šele prihaja. Evrsko gospodarstvo se bo letos po napovedih skrčilo za kar 7,5 odstotka BDP, kar je več kot v krizi 2009. Socialne stiske utegnejo postati vse globlje, priliv denarja v državni proračun pa vse manjši. Če bi vladi uspelo ohranjati visoko podporo, bi bilo veliko lažje izvajati ukrepe. 

Ko vas je v času kandidature za predsednico države Mladinina novinarka vprašala, zakaj ne uporabljate twitterja, ste rekli, da je tvitanje lahko, če imaš prehitre prste, zelo tvegano početje. No, med drugim tam pogosto preberem, da vas ljudje hočejo nazaj.

Težko sodim, kdo ima več privržencev. Sem človek, ki vedno izrazi le tisto mnenje, v katero verjame. Vedno povem, kar mislim in zagovarjam. Potem me nobeni napadi ne morejo omajati. Zavedam se tudi, da s svojimi stališči ne morem ugajati vsem. Vem, da imam veliko nasprotnikov, a na srečo ne časa ne volje, da bi brala, kaj sporočajo po raznih forumih. Sama se tudi ne skrivam za lažnimi profili na twitterju. Sicer me pa veseli, če pride do mene pohvala, opazka, da je moja pot prava. Tudi kritikam je treba prisluhniti in pretehtati, ali so upravičene. A na koncu je najbolj pomembna mirna vest. 

Zgodaj sem se odločila, da bom vedno delala, kolikor zmorem in znam in le tisto, o čemer menim, da je dobro in prav. Ne glede na to, kaj mislijo drugi, ne bom spreminjala svojih prepričanj. To je bila največja dota, ki so mi jo dali starši. 

Čeprav ste bili v svoji politični karieri kdaj do medijev kritični, nikoli niste prestopili mej dobrega okusa. Ko je bila NSi povabljena k sodelovanju pri ustanovitvi Nove24TV, ste bili jasni: »Naloga politične stranke je, da dela za dobrobit ljudi, ne da ima v lasti medije.« V zadnjih tednih so napadi na suverenost medijev vse hujši. Se vam to zdi prav?

V demokraciji morajo mediji biti svobodni. Ne trdim, da so vsi vedno tudi resnicoljubni ali pošteni. Vseeno pa pričakujem, da so profesionalni. Še posebno javna radiotelevizija. Ne, ne zdi se mi prav, da se omejuje svoboda tistim medijem, ki so do vlade kritični. Želim si pa, da bi bili enako kritični, ne glede na to, kdo je na oblasti. Želim si, da bi enaki vatli veljali za vse. Včasih dobim občutek, da so nekateri mediji določeni vladi bolj naklonjeni. Če govorimo o zasebnih medijih, je to delno še razumljivo. Tisti pa, ki so financirani z javnim denarjem in imajo svoje posebno poslanstvo in tudi največjo odgovornost, morajo biti strokovni, objektivni in nevtralni. No, ampak saj vemo, da so v slovenskem medijskem prostoru najmanj nepristranski strankarski mediji. Vemo, za katere gre. Slovenija je demokratična država in nobena vlada nima pravice prepovedati kritičnega poročanja. 



Kar se tiče omejevanja medijskega poročanja in potvarjanja resničnosti, je bilo v zadnjih tednih v Sloveniji zelo burno. Tudi tuji mediji z začudenjem pišejo o okruških, ki letijo s slovenske demokracije. So vas v tem času bruseljski kolegi ogovorili, kaj vendar se dogaja?

Glede na to, da smo zdaj večinoma vsi doma, osebnih pristopov ni bilo. Opažam pa, da se v veliko državah mediji srečujejo s podobnimi težavami. Glede na to, da je iz Slovenije in nazaj romalo več pisem, ni čudno, da je o vsem evropska javnost dobro obveščena. Zdi se mi škoda, da na tak način vlada pri evropski javnosti pušča grenak priokus in daje občutek, da so se razmere v državi, kar se tiče medijev in svobode govora, bistveno poslabšale. Menim, da bi bilo veliko bolj produktivno, če bi vlada navzven poročala o Sloveniji kot o državi, ki uspešno premaguje krizo po pandemiji in je privlačna za posel in življenje.

Že pred leti ste govorili, da vas prijateljstvo med Janšo in Orbanom ne preseneča.

Vsak ima pravico s komer koli sklepati prijateljstva. Ta, skupaj z zavezništvi, običajno nastajajo na podlagi tega, komu smo podobni oziroma s kom delimo podobna mnenja in stališča. Ni dobro, kot se je pokazalo že v Orbanovem primeru, da ima stranka Fidesz v državi absolutno oblast. To je lahko priložnost za številne zlorabe. Teh je manj, če so vlade koalicijske, kjer ni mogoče tako zelo zlahka zaiti na stranpoti. Čeprav so takšne vlade običajno manj učinkovite, je bistveno to, da oblast ni v rokah enega človeka ali ene stranke. Najbolje je, če se na vrhu izmenjujejo tako stranke kot voditelji. Volivci pa medtem dogajanje skrbno spremljajo in nato stranke na volitvah nagradijo ali kaznujejo, če delajo slabo za državo. 

V času pandemije smo se Slovenci naučili tudi, da imamo predsednika države, ki je za tuje jezike izjemno nadarjen. Medtem ko je Slovenija skoraj vsak dan doživela kakšen bolj ali manj blag pretres, je vrhovni poveljnik vojske kazal svoje poliglotske vzgibe. Kaj menite o tem?

Vemo, da so pristojnosti predsednika države v Sloveniji omejene. Prizadeval si je po svoje, saj je obiskoval na primer domove za ostarele. A vemo tudi, da so ljudje v teh časih od njega pričakovali bolj odločna in jasna stališča.



Ko sva nazadnje govorili, se je pisalo leto 2013. Pripovedovali ste mi o tem, da ste odraščali v kraju, ki je znan tudi pod imenom Marija Snežna, in da ste imeli veliko svobode. Povejte mi kaj več o njej.

Kraj, kjer sem odraščala, se v resnici imenuje Zgornja Velka. Tamkaj je sicer župnija z imenom Marija Snežna, a je bil Tone Kuntner, moj rojak, tisti, ki je s svojim literarnim ustvarjanjem to ime postavil v javnost. Tudi Drago Jančar je na podlagi Kuntnerjevega pripovedovanja napisal črtico Smrt pri Mariji Snežni, Tone Partljič pa roman Pri Mariji Snežni zvoni. V moji mladosti je namreč poučeval v sosednji osnovni šoli, zato pozna te kraje in z njimi povezane zgodbe. 

Ko govorim o svobodi, v kateri sem odraščala, pomislim najprej na očeta. Bil je kmet, imeli smo srednje veliko kmetijo, zato smo bili tudi neodvisni. Obenem je bil oče izjemno prizadeven v naši krajevni skupnosti. Vodil in organiziral je veliko aktivnosti, na primer elektrifikacijo kraja, ustanovil društvo gasilcev, upokojencev, lovsko družino. Ljudje so mu zaupali in z lahkoto jih je pridobil k sodelovanju. Nikoli ni bil član partije. Ker je želel kandidirati na lokalnih volitvah, so mu mnogi prigovarjali, naj se včlani. Bil je jasen in tega ne bom nikoli pozabila. »Ne,« je rekel, »če hočete, da delam za naš kraj, potem me izvolite. Sicer ne.« 

Vztrajanje pri svojih načelih je nekaj, kar je postalo tudi moje življenjsko vodilo. Zgodaj sem se odločila, da bom vedno delala, kolikor zmorem in znam in le tisto, o čemer menim, da je dobro in prav. Ne glede na to, kaj mislijo drugi, ne bom spreminjala svojih prepričanj. To je bila največja dota, ki so mi jo dali starši. Ko sem gledala očeta, kako angažiran je bil pri vsem, česar se je lotil, sem si rekla, da vsega tega, kar on počne, jaz že ne bom počela. A na koncu se je izkazalo, da delam vse to in še več. (Smeh.) Tudi pooblaščenka za sklepanje porok sem postala v času županovanja, tako kot je bil on. 

Vera je osebna izkušnja. Želim si, da bi tisti, ki jo razglašajo, po njenih načelih tudi živeli. Je pa vsaka zloraba zavržno dejanje. 

Vaša svoboda, kako se je še izražala?

Če bi upoštevala čisto prvo željo staršev, bi ostala doma na kmetiji. A ker sem bila v osnovni šoli najboljša učenka, si nisem znala predstavljati, da šolanja ne bi nadaljevala. Spomnim se, da sem nekoč celo rekla, da bom šla naprej v šolo, četudi pobegnem od doma. (Smeh.) Seveda po čem takem ni bilo potrebe. Moji starši so bili vendarle napredni. Res je, da sem bila spretna tudi pri domačih opravilih, a potem ko so tudi učitelji vztrajali, da ne smem opustiti šolanja, mi nihče ničesar ni branil. Še več, podpirali so me in bili ponosni name.

Pravite, da vaš oče ni hotel v partijo. Zakaj je opletanje s komunizmom in delitvijo na podlagi tega še vedno vroča tema?

Ker je za nekatere orodje politične propagande. Najbolj sprevrženo je, da se nad komunizmom zgražajo tisti, ki so ne samo sami bili v partiji, temveč v njej celo zasedali funkcionarske položaje. Tako manipulirajo z ljudmi in zbirajo politične točke, ustvarjajo delitve med levimi in desnimi. Na koncu se izkaže, da so bili desni nekoč levi, sovražniki partije pa njeni člani. To ni nič drugega kot zloraba teme. Da ne bo pomote, tudi sama sem kritična do marsikaterih partijskih ukrepov, a to, kako se s to temo tudi v letu 2020 manipulira, je, kot sem rekla, zloraba. Bistveno je, kaj dobrega bomo naredili za državo, ne pa, kdo je levi ali desni politik oziroma koliko bo komu uspelo spraviti v lastni žep. Tukaj pa je veliko nenačelnih koalicij, kot se je izkazalo že v številnih primerih. 

In če že govoriva o zlorabi tem. Tudi vera vedno pride prav. Naš premier, nekoč ateist, je konec aprila za prilogo tednika Družina Slovenski čas govoril tudi o upanju, da vedno ostaja: »Molitev je tista, ki ga obuja in prikliče. Sam sem to prvič občutil v samici zapora JLA na Metelkovi poleti 1988, ko so po slovenskih cerkvah množično molili za nas, nato pa smo v celice ob nenavadnih urah slišali tudi pritrkavanje zvonov ljubljanskih cerkva. Zdelo se je, da glas prihaja iz večnosti.«

Ko bi ga le večkrat slišal!

Vaša vera je stalnica. Vas moti, ko jo nekdo zlorablja?

Ni mi do tega, da o Janezu Janši preveč govorim. Vem le, da je vera osebna izkušnja. Želim si, da bi tisti, ki jo razglašajo, po njenih načelih tudi živeli. Je pa vsaka zloraba zavržno dejanje. 

Obžalujem, da ljudje zasedajo pomembne položaje glede na politične preference in ne glede na znanje in sposobnosti. Tukaj Slovenija izgublja ogromno človeškega kapitala. Če bi ljudje z znanjem pogosteje dobili priložnost, da se izkažejo, bi lahko napredovali prav vsi.  

Študirali ste nemščino in slovenščino. Nikoli niste skrivali ljubezni do literature. Katera knjiga vam je nazadnje najbolj ostala v spominu?

Nedavno me je najbolj čustveno ganila knjiga prijateljice invalidke Julijane Blatnik z naslovom In življenje teče dalje. Zgodbe v njej so preproste, a tako zelo resnične. In to je prava vrednost knjige. Ne glede na to, v kako težkih življenjskih okoliščinah se je znašla, ohranja močno voljo do življenja in dela dobro tudi za druge. 



Nekoč ste dejali, da politika nikoli ni bila vaša prva ljubezen. Da si želite celo, da bi več pisali. Pišete?

Trenutno ne, saj je bilo zadnje obdobje precej turbulentno. Želim si, da bi nekoč lahko svoje politično obdobje strnila v knjigo. To bom gotovo naredila, le da še ne vem, kdaj. Sem pa napisala že več iger in jih v našem ljubiteljskem gledališču v Moravčah tudi režirala. Ko sem se med novoletnimi prazniki dodobra spočila, so se mi kar same od sebe začele utrinjati ideje.

Slovenija je država, do katere smo prav njeni državljani najbolj neizprosni. Kako jo vidite vi?

Lahko rečem, da sem že videla kar precej sveta, pa vendarle mi srce vsakič znova zaigra, ko se vrnem v Slovenijo. Menim, da je ni države na svetu, ki bi imela tako bogato naravo, od gora do morja in vse, kar je vmes. Zdi se že kar klišejsko, a resnično živimo v prelepi državi. Imamo tudi veliko dobrih podjetij, strokovnjakov, znanstvenikov, športnikov in kulturnikov. Prav zato mi je toliko težje pomisliti na politiko in sistem delovanja države, ki velikokrat človeku vzbuja občutek tesnobe namesto občutka varnosti. 

Obžalujem, da je politika takšna, kakršna je, polna večnih delitev na leve in desne, naše in vaše. Obžalujem, da ljudje zasedajo pomembne položaje glede na politične preference in ne glede na znanje in sposobnosti. Tukaj Slovenija izgublja ogromno človeškega kapitala. Če bi ljudje z znanjem pogosteje dobili priložnost, da se izkažejo, bi lahko napredovali prav vsi. 

Ne glede na vse ovire pa še naprej verjamem v prihodnost razvoja naše države, ki temelji na demokratičnih vrednotah, svobodi, vladavini prava in solidarnosti. Zgodovina nas uči, da so mnoge veliko večje in močnejše države tudi propadle. Zato moramo politiki in državljani zelo odgovorno ravnati, da ostanemo samostojni in hkrati enakopravni člani najbolj demokratične povezave v Evropi, kar EU nedvomno je. Tako bomo lahko ohranili tudi mir, blaginjo in solidarnost v Evropi.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE