Savina Atai: Izgubila sem še enega brata

So sogovorniki, s katerimi se lahko pogovarjaš v nedogled, pa boš še vedno našel temo, ki ti odpre novo obzorje, zapolni vrzel v znanju. Mednje sodi Savina Atai, slovenski fenomen s polja duhovne rasti žensk, ki bo morda prav kmalu postal še svetovni. Pogovarjali sva se v najetem očarljivem stanovanjcu v hiši Primičeve Julije, dan preden je poletela na Kreto k svojemu srčnemu izbrancu Giorgosu.

Potem ko mi skrbno ponudi puhaste copate, da se ne bi prehladila, odhiti do kuhinje. V dnevni sobi z motivi Bude na stenah se skozi starinsko leseno okno z medeninasto kljuko odpira veličasten pogled na Ljubljanski grad in Prešernov spomenik. Savina prijazno predlaga, naj sedem na blazino na okenski polici, dokler za naju ne pripravi prav posebne pijače – živo zelena matcha, zeleni čaj v prahu, nadomešča kavo, rjavkasti napitek pa je narejen iz medu in mešanice tradicionalnih kitajskih zelišč, ki podpirajo žensko energijo. Namesto vrečke sladkorja ob kavi ponudi paketek B-kompleksa s selenom in cinkom v liposomski oziroma tekoči obliki. Ni prav okusno, je pa učinkovito, ker gre naravnost v kri, razloži. Na mizi pred seboj ima še steklenički vode s kristali, s kameno strelo in rubinastimi kamni ter drobcem diamanta.

Najprej sem bila mama svoji mami, nato možu, s katerim sem se poročila pri devetnajstih letih in bila njegova skrbnica. Giorgos je bil prvi, ki je začel skrbeti zame, a že po treh tednih zveze se je odločil, da bom jaz njegova žena in mati njegovih otrok. Takoj me je postavil v ti vlogi. Nikoli nisem izživela svoje ženskosti. 

Dragi in poldragi kamni imajo posebno energijo in verjetno si jih premožni ljudje že pred davnimi stoletji niso nadevali le zaradi bleščavosti, ampak kot zaščito pred boleznijo. Vaše stekleničke za vodo kar nekaj stanejo, kajne?
Od dvesto do dvesto petdeset evrov, nekaj takšnega. V dragih in poldragih kamnih je zagotovo močna zdravilna energija. Vse je stvar odločitve. Nimam še ne stanovanja ne avta tudi zato, ker vlagam v zadeve, ki se mi zdijo v življenju najbolj pomembne: v znanje, energijo in zdravje. Vse drugo se potem uredi samo po sebi.



Še vedno tudi nimate izpita za avto. Morda se zato počutite še bolj ženstveno, kot kakšna sodobna princeska – ali se motim?
(Nasmešek.) Mogoče pa res, ko me Giorgos vozi naokoli oziroma se pustim peljati. S tem se laže ustvari ravnovesje med spoloma. Verjamem, da se bova danes v intervjuju spoprijateljili z moškimi. (Smeh.) Zdaj je napočil čas za to.

Smo bile do zdaj skregane z njimi, na bojni nogi?
Bolj na sosednjih bregovih, brez mostu. Vem, da sem imela v povezavi z moškimi veliko rano. Imam očija, a se, prav takrat ko sem odraščala, kar pet let nisva videla. Ostala sem sama z mamo brez občutka varnosti, ki ti ga lahko da izključno oče. Posledično se mi je začel razvijati obrambni mehanizem, ko želiš sebi in drugim dokazati, da občutka varnosti niti ne potrebuješ.
K temu so prispevala tudi leta spolnih zlorab maminega partnerja. Priznam, da sem se moških podzavestno bala, zanimivo, tudi ko sem bila že poročena. V zakonu sem bila jaz tista, ki je raje prevzela moško vlogo, ko sem denimo oba finančno vzdrževala. Seveda sem s tem še bolj ranila žensko v sebi. Moj obrambni mehanizem me je sprva reševal, kasneje v življenju pa mi je škodoval. Pred dvema letoma sem ugotovila, ko sem zbrala pogum in začela vstopati v svojo primarno žensko energijo, da v njej ne morem v polnosti zasvetiti, če na moške ne začnem gledati kot na naše zaščitnike in podpornike. Ta veliki preboj mi je najbolj pomagala narediti Alison Armstrong, velika svetovna strokovnjakinja za odnose.

Mama že vse življenje vdira vame, v mojo energijo. V otroštvu je vdirala v mojo sobo, potem je dopustila, da vame vdira njen moški. Dobesedno. To počne še zdaj, tako da jo moram vsakič znova blokirati na vseh telefonih in mejlih. 

Katera je bila vaša glavna ugotovitev?
Zagotovo to, da nujno potrebujem podporo moške energije, če želim biti sproščena in sijoča ženska. Bolj spoštujem moške, bolj se lahko povečam kot ženska. Šokiralo me je, saj se to po svoje zdi nekaj, proti čemur smo delale ves ta čas. Pa vendar ni tako.

Verjetno je precejšnja razlika v tem, ali energijo najdeš v sebi ali zunaj sebe?
Ne, tudi sama sem si zadeve prej razlagala tako. To odkritje ne pomeni, da ženske ne moremo biti samostojne, samozadostne v tem, da je vsa moč v nas. Bila sem takšna ženska, saj sem le tako lahko preživela. Imela sem le sebe. Nikogar nisem potrebovala, vse sem zmogla sama. Danes vem, da mora imeti ženska ob sebi moškega, če želi polno utelesiti svoje potenciale. Pa ni treba, da je to nujno partner. Sploh ne. Lahko je prijatelj, sodelavec, brat, sin, oče. Lahko je univerzum. Brez moške energije tudi tega planeta ne bi bilo, saj daje varnost, medtem ko ženska energija prehranjuje, neguje in navdihuje. Druga drugi že res dajemo nepogrešljiv občutek povezanosti oziroma oksitocin, hormon sreče in ljubezni – vse to doživljamo tudi v moji zlati skupini, trenutno eni izmed največjih plačljivih spletnih šol na svetu s kar tisoč udeleženkami. Pa vendar lahko imaš ob sebi na stotine žensk, ki te imajo zelo rade in te podpirajo, so tukaj zate, kar je veliko, dragoceno darilo, pa ti ne morejo dati takšnega občutka varnosti, kot ti jo daje en sam moški. O čustveni varnosti govorim. Moška energija je za ženske tako zelo zdravilna in mogočna.


Nekateri vam očitajo oziroma se sprašujejo, zakaj kar naprej hodite od terapevta do terapevta ter tako na novo drezate v rane v sebi? Ali ni po drugi strani prav kopanje po sebi temelj za vaše delo?
Dobro vprašanje. Bilo je le določeno obdobje v življenju, ko sem šla na nekaj terapij, ki so bile takrat pomembne zame. Glede na to, kakšno otroštvo in mladost sem imela, je bilo nujno, da sem pogledala na dogodke s pomočjo usposobljenih strokovnjakov, sicer bi še vedno kot majhna punčka ščitila svojo mamico in s tem ubijala sebe – če bi bila sploh še živa. Če mi ne bi Zoran Milivojević v nekem ključnem trenutku pomagal videti dejansko sliko, kaj mami dela z mano in kako toksično je to, ne bi bila tukaj, kjer sem.
Nikoli nisem hodila na nobeno terapijo za krepitev občutka, da sem žrtev svojega tragičnega življenja. Nasprotno. Šla sem zato, da bi kljub vsemu, kar se mi je zgodilo, svobodno zaživela. In to mi je uspelo.
Sicer sem pa večna učenka, raziskovalka življenja. V trenutku, ko se bom nehala učiti, bom mrtva, a to ne pomeni, da potrebujem novo znanje zato, da bi bila popolna, umirjena. V sebi vse to že sem. Moja mama je bila takšna, da je begala naokoli brez pravega cilja – resničnega dela na sebi. Pri izbiri učiteljev in sodelavcev sem zelo izbirčna, zahtevna. Med njimi so tudi največje avtoritete na svojem področju, tako kot je zdaj Alison Armstrong. Pri njej uradno študiram nekastracijo moških.

Nekastracijo?
Tako je. (Nasmeh.) O tem bova govorili pozneje, ker bi rada prej dokončala odgovor v zvezi s terapevti; ljudje, h katerim hodim, to niso. Na svetu obstaja čudovito znanje, od taoizma, frekvenčne medicine, hormonov do joge obraza. Več vem, bolj vidim, kako je vse povezano in preprosto. Vse poti vodijo v nas. Obožujem stavek, ki pravi: High performance demands high maintenance (Visoka zmogljivost zahteva odlično vzdrževanje, op. a.). To pomeni – če želim imeti v življenju velik rezultat, moram tudi zelo dobro skrbeti zase, kar vedo in počno vsi veliki ljudje na svetu. Do sebe sem enako zahtevna kot do ljudi, od katerih se učim. Jaz moram to znanje absorbirati in v praksi zaživeti, sicer nima smisla. V trenutku, ko misliš, da že vse veš in nikogar ne potrebuješ, ker si mogoče že na takšnem položaju, denimo učitelja, je konec tvoje rasti. Je pa velika razlika med učitelji in guruji. Imam učitelje, ne gurujev! Učitelje, s katerimi sem v enakovrednem položaju in podpirajo mojo absolutno avtonomnost.

Mar ni po drugi strani stalno prizadevanje za to, da nam bo ženskam v prvi vrsti fino, temeljna zanka kapitalizma, saj lahko postanemo sužnje svojega užitka?
Užitek je edini način, da naši hormoni dobro delajo. Kadar nam ne, je vse v našem življenju kaotično. Problem pa je, ko užitek iščemo zunaj sebe, ja. Tam ga ni. In to nas še bolj izprazni. Dejstvo je, da se prej ali slej vsi znajdemo v določeni stiski. Ženske imamo večinoma izčrpano nadlevično žlezo, kar vpliva na odnose. To pomeni, da je naš živčni sistem ves čas v preživetvenem programu in ne moremo nahraniti svojega moškega. Posledično tudi on deluje na surovi ravni preživetvenega programa in ne more dajati tega, kar potrebuje ženska. Nastane začarani krog in se z dveh oseb prenese na mnogo širšo sliko.

Zakaj je vaš študij trenutno usmerjen prav na moške?
Zagotovo ne iz kakšne panike, temveč zaradi navdušene radovednosti, kdo so ta čudovita bitja, globoka kot najgloblji vodnjak. Želim pomagati, da ta voda pride na plan, saj s tem tudi jaz ne bom več žejna.
Konec koncev sem že vrsto let v krasnem razmerju. Moških nikakor ne študiram zato, da bi denimo z njimi manipulirala ali koga dobila. Takoj ko ženska začne manipulirati z moškim, je konec vsakršnega energetskega pretoka. Vse umre.
Ne smemo pozabiti bistvenega, namreč da imamo drugačen hormonski sistem. Moški imajo do tridesetkrat več testosterona, njihovi možgani in živčevje delujejo drugače. Njihovo telo je narejeno za adrenalin in stres, kot lovci so bolj osredotočeni na en sam cilj. Pa vendar jih ženske kot povsem drugačna ciklična, nabiralniška, razpršena bitja ves čas primerjamo s seboj, želimo, da se odzivajo kot popolna ženska.

Od kod ta pričakovanja? Posledica napačne vzgoje?
Že zgodovinsko oziroma razvojno biološko gledano ne moremo zanikati, da so od nekdaj v povprečju telesno močnejši in večji. Nastopajo v vlogi zaščitnika, a hkrati je treba poudariti, da obstajajo varni in nevarni moški. Nasilneži žensko nedvomno pahnejo v položaj, v katerem je šibkejša. Edini način, da smo jih lahko nekako spravile na svojo raven in se tako počutile bolj varne, je bila prav njihova kastracija. Nehote smo jih začele pomanjševati, delati šibkejše, vzgajati tako, da bi nam bili kar najbolj podobni. To je bil naraven in logičen odziv na takšno velikansko bitje. (Nasmeh.) Problem je nastal, ko smo to začele početi kar z vsemi; z varnimi in nevarnimi. Iz preventive smo pomanjšale tudi varne moške, zaradi česar pa smo vsi veliko izgubili. Odkar sem študentka Armstrongove, se je moj pogled nanje zelo spremenil. Postali so moji zavezniki in nikoli nisem bila v svoji ženski energiji tako zelo sproščena kot prav zdaj. Zato sem mnogo bolj uspešna in suverena na vseh področjih, tudi na poslovnem.

Kakšen pa je trenutno vaš odnos z mamo in očetom?
Kar zadeva mamo, se mi je uspelo pomiriti, sprostiti – tudi v zavedanju, da njena duša ni več utelešena.

Zanimivo. Lahko to podrobneje razložite?
Naj gledate taoizem ali frekvenčno medicino ali nauke Armstrongove, smo vsi bitja izjemnih potencialov in prihajamo iz istega vira. Ni slabšega in ni boljšega, seveda pa na planet pridemo z individualno, edinstveno kodo. Naši potenciali se ne morejo izraziti, če telesne potrebe niso zadovoljene. V nepravih okoliščinah se naša duša ne more utelesiti. Če je telo nezdravo, nepretočno, polno zataknjenih čustev in nepredelanih travm, s pregretim živčnim sistemom, dušo večinoma izvrže. Duša pobegne.

Če vas prav razumem, pri svoji mami strogo ločujete telo in dušo ter to vidite kot nekaj lepega?
Ja, obožujem dušo svoje mame. (Nasmeh.) S to dušo imam krasen odnos, medtem ko je mamino telo pred tremi tedni prišlo nazaj in skušalo vdreti (se zamisli in malce pomolči) v hišo Julije. Takrat sem se še bolj zavedela, kako pomembno je, da znaš jasno postaviti meje. To je bistvo vsega, ljubezni, ljubečih odnosov. Tudi moški obožujejo ženske, ki znajo začrtati meje, saj lahko le tako sami zrastejo. Zelo dobro vedo, kdaj je neka meja dobra in kdaj nesmiselna, postavljena zgolj iz želje po manipuliranju. (Nasmeh.) Skratka, da končam zgodbo z mamo, želela je vdreti skozi vhodna vrata, pri čemer so jo ujele tudi varnostne kamere.

Kaj si želi od vas?
Me sploh ne zanima. Dejstvo je, da ima težave. Že vse življenje vdira vame, v mojo energijo. V otroštvu je vdirala v mojo sobo, potem je dopustila, da vame vdira njen moški. Dobesedno. Mama to počne še zdaj, tako da jo moram vsakič znova blokirati na vseh telefonih in mejlih, ker spreminja svoje naslove in številke. Očitno bom spet morala razmisliti o prepovedi približevanja.

Spet? Torej ne bi bilo prvič?
O tem ne bi rada govorila. Vredno pa je poudariti, da se mi je mamino vedenje nekoč zdelo nekaj povsem normalnega. Posledično sem iskala in našla krivine, načine, kako se umikati. Saj vidite, še zdaj se ves čas selim. (Nasmeh.) S svojo naravo umikanja imam v mislih tudi to, da nisem izrazila svojih resničnih želja v vseh drugih odnosih.
Nazadnje ko me je mama nadlegovala in skušala v stanovanje priti na silo, je bila z menoj najboljša prijateljica Helena de Nobrega. Ona jo je pozvala z besedami, ali lahko prosim odide, ker je Savina rekla ne, pa je mami odgovorila, da sva javni osebi in lahko z nama počne, kar hoče. Potem sva se zaklenili pred njo. Bolj kot mamin vdor me je pretresel pogled na obraz Helene, sicer tako močne in energične ženske, popolnoma bel od šoka in pretresenosti. Poklicala sem očija – zdaj sem se končno navadila prositi za pomoč varnega moškega – in se mu potožila: Oči, stara sem sedemintrideset let, ne morem se več skrivati in biti ustrahovana, prosim, pojdi z menoj na policijo, dovolj imam!

In je prišel?
Takoj. Za vse skupaj krivi tudi sebe. On ima z njo otroka. In ta otrok to vse življenje plačuje.

Morda si mama tako zelo želi priti v stik z vami prav zato, ker bi vam rada povedala, da ji je žal, pa ne zna?
Ni moja naloga, da to naredim namesto nje. Še zdaj mi pošilja slike osebe, ki me je zlorabila. Vam bom pokazala. (Vzame v roke telefon.) Prav zdaj ko se pogovarjava, mi je poslala nov dolg sms. (V branje mi zaupa nekaj sporočil, v katerih mama med drugim naslavlja hčerko kot Jezusovo izbranko in dobro Židinjo ter išče krivce za sinovo smrt in svojo nesrečo v drugih.) Šele zdaj sem sposobna vsemu temu reči ne in postaviti mejo. Na vseh področjih. Postala sem blazno alergična na vse ljudi, ki nespoštljivo vstopajo v prostor drugih.

Ali lahko dobri prijatelji enako nahranijo naša čustva kot starši, jih nekako nadomestijo?
Nepravično je, da bi v komur koli iskala nadomestek za nekaj, česar nisem imela. V prejšnjem poslovnem odnosu sem zagotovo prav zaradi svoje rane iskala tudi mamo, ki me bo pohvalila.

Hrepenenje po starševski ljubezni je težko izničiti. Kako veste, da ne boste ponovili iste napake?
(Malo povzdigne glas.) Katja, tega ne vem! Ves čas je treba biti do sebe iskren, da se izogneš zapletanju v iste vzorce. Življenje je zelo pravično, ko zanj prevzameš odgovornost.

Zakaj toliko časa niste izdali nobene knjige, pa čeprav jih imate, kot ste dejali pred enim letom, v predalu oziroma računalniku že pet?
Januarja smo v spletni šoli z ženskami izvedle vajo, ki se imenuje iskanje nedokončanosti; kot da je delček osebe odščipnjen in je ujet v tisti nedokončani stvari. Med izvajanjem vaje se mi je posvetilo, raztrgalo me je od joka in spoznanja, zakaj moje knjige ne ugledajo luči dneva. Prva knjiga o razsvetljenju, ki sem jo prodala v 10.000 izvodih, bo predvidoma do poletja izšla tudi v angleškem prevodu v Ameriki. Ta knjiga je moje življenje postavila na glavo, zaradi nje sem, kjer sem, a hkrati sem zaradi nje izgubila še enega brata. Od tedaj z menoj ne govori, pa čeprav sem ga jaz vzgojila. Meni, da je treba takšne stvari zadržati zase. Najbolj pretresljivo je, da sem tako zelo ljubo osebo izgubila prav takrat, ko sem začela živeti sebe. Ugotovila sem, da me je podzavestno strah izdati še eno knjigo, da ne bi odšel še kdo. To je bilo veliko spoznanje: to je odgovor na vaše vprašanje.
Zdaj je zmagala moja odločenost, da sledim sebi in poslanstvu – pomagati ljudem. Kogar koli bom morda zato izgubila, če bom, bo prav. V življenju se ne želim več pomanjševati. Končno sem napisala pismo agentu v Ameriki, ki mi napoveduje globalni uspeh. Tudi nove knjige bodo!

Kaj pa poroka, starševstvo? Boste nekoč mamica ali se te vloge bojite?
Letos sem si omislila ljubimca.

Kako, prosim?
(Navihan smeh.) Dolga zgodba. Po tistem, ko sem bila na diagnostiki SCIO, tj. frekvenčni medicini, se je pokazalo, da imam policistične jajčnike. To me je zares presenetilo. Že res, da sem bila zlorabljena, a ves čas sem v stiku s svojimi jajčniki, delam vaje, jem superživila, jih v mislih osvetljujem, kako je to mogoče?! Jajčniki so pri ženski najpomembnejši, saj predstavljajo jedro ustvarjalnosti in pomlajevanja! Razmišljala sem, zakaj je tako, in potem se mi je posvetilo: Jasno, očitno se tako zelo bojim imeti otroke, da sem si naredila energetsko, fizično blokado!

Kakšen je bil vaš odziv?
Kmalu zatem, ko sem to ozavestila, so se moji jajčniki pozdravili, zdaj so popolnoma, potrjeno okej! (Nasmeh.) Vemo, da hormoni vplivajo na psiho, in nasprotno. Lahko jemo najboljšo hrano, a tudi podzavest je treba osvetliti. To ni šala. Specialistka za hormone, ki jo zelo cenim, je na podlagi hormonske slike ugotovila, da se je v meni končno prižgala ženska, ter dejala: »Vidim, da potrebuješ ljubimca, s pomočjo katerega boš lahko to žensko izživela.« Bila sem ogorčena: Kako?! Moj Giorgos! Verjamem v monogamijo! Odgovorila mi je: »Nisem rekla, da moraš najti novega moškega, ti se moraš podati v to energijo, da jo bo začutil tudi partner!« Potem sem ugotovila – saj res, vse življenje sem bila v vlogi mame: najprej sem bila mama svoji mami, nato možu, s katerim sem se poročila pri devetnajstih letih in bila njegova skrbnica. Giorgos je bil prvi, ki je začel skrbeti zame, a že po treh tednih zveze se je odločil, da bom jaz njegova žena in mati njegovih otrok. Takoj me je postavil v ti vlogi. Nikoli nisem izživela svoje ženskosti.

In kaj sledi zdaj?
(Nasmeh.) Z Giorgosom sem se dogovorila – ker ima tudi on vse življenje podobne težave z vlogo glavnega skrbnika v družini, s čimer si je nakopal zdravstvene težave – da se eno leto, do februarja 2019, ne pogovarjava o otrocih. Še vedno sva zaročena in predana drug drugemu, le da sva šla skupaj v drugo, silno pomembno energijo. Na podlagi te se lahko šele greš moža, ženo in starševstvo. Tako, da imaš najprej ljubimca. Ampak ljubimca, ki ti daje občutek čustvene varnosti!

Sliši se popolno.
Ja, treba je poznati razliko – kadar imaš ljubimca brez občutka varnosti, se ti poruši hormonsko ravnovesje; kot če imaš nekoga, ki ti daje le varnost, prižiga te pa ne. Ni prave, zdrave povezave, če ni obojega. Giorgos mi vsak dan pove, da me ljubi. Tako lepo mi je dejal pred kratkim: »Savina, vedno moraš imeti občutek, da ni moškega na svetu, ki bi te imel raje kot jaz. Pa četudi te danes začne nekdo ljubiti, me ne more dohiteti, ker te imam jaz vsak dan bolj rad.« Imava se lepše kot kdaj koli prej. Časa je še dovolj in meni se nikamor ne mudi! Mudilo se je Giorgosu, a naj lepo počaka. To je dobro tudi za njegovo zdravje. (Nasmeh.) Podarila sem si leto brez pritiskov, porok in otrok. Nujno je. Potrebujem biti samo ženska!

Naročeno mi je bilo, naj vas vprašam še nekaj: pojavili so se namigi, da vaš sijoči in mladi obraz ni le posledica izvajanja patentirane joge obraza, temveč naj bi si pomagali z botoksom, pa tudi vaša skladna postava naj bi bila takšna zaradi druženja z lepotnim kirurgom.
(Se nasmehne in zavzdihne.) Vse življenje sem se borila z omejitvami na vseh področjih od prehranjevanja, zdravljenja do izbire vere in si želela svobode. Ves čas je bilo nekaj smrtni greh in vse je bilo eno samo izključevanje. Danes si dovolim vse. Končno sem popolnoma svobodna – na vseh področjih. Moj obraz in telo sta popolnoma naravna, a lahko počnem, kar mi srce poželi. Nobene svoje ženske tudi nikoli ne izključujem na podlagi tega, ali je naravna ali ni. Delaj, kar hočeš, a sam botoks ti sreče ne bo prinesel; siješ lahko z njim, brez njega ali pa sploh ne siješ! Jaz izvajam jogo obraza zato, ker mi potem meritve pokažejo, da imam odlično prekrvljeno kožo, ker je na obrazu 57 mišic in mišice je treba trenirati; moja hormonska slika mi pripisuje starost petindvajset let in lepotnih posegov ne potrebujem, če pa jih bom kdaj hotela imeti, jih bom imela in bom to svojim ženskam tudi povedala.
Pa zakaj bi sploh komur koli polagala račune? Vseeno mi je, kaj si kdo misli! Že stokrat sem pokazala, katere vaje in negovalne tehnike izvajam. Res je, da zelo skrbim za zdravje in mladosten videz, a ne bežim pred staranjem. Všeč sem si. Pri svojih sedemintridesetih letih imam lepše telo kot kadar koli prej. Zase skrbim, ker se imam rada.

Kdaj boste spet na voljo svojim ženskam v Sloveniji – v živo, brez zaslonov?
Že v drugi polovici aprila, ko z Zvezdano Mlakar pripravljava dogodek Gala ženska in moški. Tudi moj ljubimec Giorgos bo tam. (Smeh.) Prižigali bomo čutnost v dvoje, prvinsko polarnost. Moški mora biti divji, ne pa ukročen. V moji spletni šoli pravimo svojim moškim, da so kralji. Teh seveda ni brez kraljic. Potrebujemo se – v vsem svojem sijaju in le skupaj se lahko zacelimo. Moški so zares kot vodnjaki. Kadar jim daš prostor in jih nekaj vprašaš, si nato z nevidnim selotejpom prelepiš usta in počakaš na odgovor, začno iz njih prihajati največje modrosti, nasveti varnih moških. Le varni moški te lahko opozorijo na nevarne moške, saj jih prezirajo. Pa da ne bo pomote, tudi ženske so lahko zelo škodljive. Najhujša stvar, ki jo lahko ženska naredi moškemu, je kraja sperme.

Mislite to, ko moškemu v postelji reče, da je zaščitena, v resnici pa ni in si načrtno želi zanositi z njim, ne da bi se on strinjal?
Seveda. To je nedopustna manipulacija, ki ima slabe posledice tudi zanjo. Kraja sperme je zločin. Tega se ne dela. To je totalna kastracija.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE