Laura Unuk

Pravega žura še nisem doživela

Devetnajstletna Laura Unuk ne ubira spretnih potez le na šahovnici, temveč tudi v vrvežu vsakdanjega utripa. S predanostjo družini, naravi, športu in študiju je vzor številnim mladim. Naziv najboljše na svetu je zanjo lep dosežek, a nič več kot to; ostaja prijetna in nasmejana, zgovorna in z optimizmom zazrta v prihodnost. Šah jo je naučil, da v življenju ni usodnih napak, so le dobre in slabe poteze, ter ji ponudil svobodo izbire, najboljšega, kar nam da dana situacija. Dobiva se v študentski brunarici v bližini fakultete, tik pred obveznimi vajami in le nekaj ur pred odhodom na otok Man na prestižno šahovsko tekmovanje.

Kako se počutite kot brucka fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo? Ste morda že bili na kakšni študentski zabavi?

Ne, ne še (smeh). Prvi teden študija sem zamudila, saj sem bila na šahovski olimpijadi v Gruziji, na kateri smo dekleta osvojila 31. mesto. Nad rezultatom smo bila nekoliko razočarana, vendar se je treba zavedati, da se začnejo po petih, šestih urah igranja zaradi zmanjšanja koncentracije pojavljati napake. Sama sem igrala partijo, v kateri zaradi utrujenosti od prejšnje igre, ki mi je vzela veliko energije, nisem mogla predvideti več kot ene poteze vnaprej, včasih pa jih lahko deset.

Sicer pa je na fakulteti super. Občutim veliko več svobode kot v srednji šoli. Ko sem v Sloveniji, se posvečam študiju in se le redko odpravim ven s prijatelji, morda enkrat na mesec. Zabav se največkrat udeležujem kar med tekmovanji, to so organizirane zabave, na katerih se družimo s šahisti. Turnirji trajajo tudi po deset dni in je fino, da se vmes malce sprostimo. Pravega žura, da bi se povsem odklopila, pa še nisem doživela, morda kdaj, ko bom imela za to več časa.

Zagotovo je umetnost vijugati med vsemi študijskimi obveznostmi ter šahovskimi turnirji, ki jih imate po vsem svetu. Ste kdaj pomislili, da je vsega preveč; da bi opustili šah?

Ne, šah je nekaj, kar imam rada. Je moj hobi, ki ga hočem delati profesionalno. Tudi če ne bi tekmovala, bi ga igrala. Včasih ko po vseh predavanjih pridem domov, se spomnim: »Uauu, kako je super igrati šah.« In imam programček, s katerim naredim nekaj vaj, prek spleta igram z igralci, ki jih ne poznam, rešim kakšno taktiko. Brez šaha ne morem.

Za fakulteto pa sem se odločila, ker hočem imeti izobrazbo, ker se želim kaj naučiti. Ničesar ne bi torej izpustila, čeprav je naporno in zahteva veliko usklajevanja. Veliko dobrih šahistov je, potem ko so začeli hoditi na fakulteto, nehalo tekmovati, a jaz tega nočem. Imam prijateljico, ki je leto starejša od mene in je, čeprav je veliko tekmovala, opravila prvi letnik fakultete. Verjamem, da se da.

Ko sem prišla v šolo, nisem izstopala po kakšnem znanju ali sposobnostih, bila sem povsem povprečna. Ko pa sem začela igrati šah, sem opazila, da imam boljši spomin, večji zagon, večjo motivacijo, večjo koncentracijo, da se laže učim. 

Koliko časa posvečate šahovskim treningom in tekmovanjem?

Trenutno treniram okoli deset ur na teden. Na leto imam 14 večjih tekmovanj, vsako traja od sedem do deset dni. Lani sem bila tudi po en mesec odsotna, tako da so me sošolci že povsem pozabili. (smeh) Potem ko sem se pripravljala na maturo, pa sem opustila treninge in se posvetila učenju. Vse imam že vnaprej načrtovano; kdaj so tekmovanja, kdaj je čas za študij in učenje, ker drugače ne gre.



Pripomore k tako umsko intenzivnemu športu, kot je šah, tudi dobra telesna pripravljenost?

Zagotovo. Da lahko več ur zbrano igraš šah, je, poleg treninga, s čimer dobiš tako imenovano šahovsko kondicijo, potrebna dobra fizična pripravljenost. Dandanes so vsi šahisti zelo dobro telesno pripravljeni. Aktualni svetovni prvak Norvežan Magnus Carlsen se ukvarja skoraj z vsemi športi in jih tudi obvlada. Na šahovskih tekmovanjih je v hotelih, kjer bivamo, na voljo fitnes in izkoristi ga veliko šahistov po končani partiji. Tudi sama največ treniram v fitnesu, saj mi ne vzame preveč energije, obenem pa vzdržujem kondicijo. Včasih se pred partijami odpravim na tek. Že od nekdaj imam rada šport. V osnovni šoli sem igrala odbojko in badminton, rada bi trenirala tenis, a mi čas ne dopušča. Sicer pa mislim, da bi se ukvarjala z boksom, če ne bi igrala šaha. Boks sem, skupaj z očetom in bratom, nekaj časa tudi trenirala, potem pa se je klub preselil v drugo mesto in smo nehali, jaz pa sem se posvetila šahu.

Menite, da bi lahko med boksom in šahom potegnili kakšne vzporednice? 

Seveda. Boks je sicer precej bolj fizičen šport kot šah, a pri obeh je zelo pomembna dobra psihološka pripravljenost. Dana ti je svoboda odločanja in ko se znajdeš v določeni situaciji, moraš izkoristiti boljši položaj oziroma ne obupati, če se znajdeš v slabšem. Moraš se boriti naprej. Tako med igranjem pridobiš dobre živce, vztrajnost. Pri obeh športih je pomembno tudi predvidevanje. Že pred igro analiziraš nasprotnikove poteze in jih predvidiš. Če ti to uspe, si na dobri poti.

V tujini, v Nemčiji in Veliki Britaniji, obstajajo tekmovanja, na katerih se po partiji šaha pomeriš še v rundi boksa. Pri nas tega še ni, a menim, da bi bila zelo privlačna. Sama sem hodila na isto osnovno šolo kot svetovna prvakinja v boksu Ema Kozin in z veseljem bi se pomerila z njo na enem izmed takšnih tekmovanj. 

Da lahko več ur zbrano igraš šah, je poleg treninga, s čimer dobiš tako imenovano šahovsko kondicijo, potrebna tudi dobra fizična pripravljenost. Dandanes so vsi šahisti zelo dobro telesno pripravljeni. Aktualni svetovni prvak Norvežan Magnus Carlsen se ukvarja skoraj z vsemi športi in jih tudi obvlada.

Menite, da bi se bilo njej laže naučiti šaha ali vam boksa?

Res ne vem, morali bi poskusiti. Za boks potrebuješ veliko fizične kondicije, veliko treninga, morda je mesec dni premalo. Šah pa se da naučiti, čeprav je zelo kompleksna igra. Odvisno je od osebe. Poleg tega ne vem, ali zna igrati šah in ali jo to sploh zanima.

Pri obeh športih so izjemno pomembne tudi borbenost, želja po zmagi in samozavest. Je to nekaj, kar nosimo v sebi, ali se lahko tudi tega priučimo?

Za samozavest se da narediti veliko; s prepričevanjem samega sebe, z rednimi treningi. Jaz na začetku nisem bila prepričana vase, bila sem bolj obrambna igralka, sčasoma sem postajala vse bolj samozavestna, začela sem napadati. Naučila sem se prepričati samo sebe, da bo kljub veliko slabim partijam prišla ena dobra, in to moram potem izkoristiti. Zaupati moraš, da lahko presenetiš samega sebe, in se zavedati, da tudi nasprotnik dela napake. Moraš ga spoštovati, a hkrati verjeti, da ga lahko premagaš, tudi če je boljši. Ne smeš samo čakati na njegove poteze, ampak si moraš upati napasti. Seveda ne brezglavo, ampak strateško, taktično, tako da nastavljaš trike. S tem se približuješ svojemu cilju, zmagi.



Ljubezen do šaha gojite že enajst let; svojo prvo partijo ste odigrali pri osmih, proti dediju, ki vas je tudi navdušil zanj.

Res je. Moj dedi je velik šahovski navdušenec. Igra z računalniškim programom, ki ga zdaj že tako obvlada, da predvidi vse njegove poteze, in seveda zmaguje. Na obisk k starim staršem v Velike Lašče se pogosto odpravimo ob nedeljah in na enem izmed obiskov me je dedi povabil na partijo. Takrat te igre še nisem poznala in dedi naju je z očetom, ki tudi ljubiteljsko igra šah, premagal. Vseeno pa se mi je vtisnil v spomin kot zelo zanimiva igra, zato me je oči vpisal v šahovski krožek. Tam sem imela odličnega mentorja, Roberta Kodriča, ki me je z ljubeznijo do šaha naučil ogromno stvari. Kasneje me je treniral tudi njegov brat Martin Kodrič. Šahovski trener ima zelo velik vpliv na razvoj šahista. Brez njega ni nič.

V tujini, v Nemčiji in Veliki Britaniji, obstajajo tekmovanja, na katerih se po partiji šaha pomeriš še v rundi boksa. Pri nas tega še ni, a menim, da bi bila zelo privlačna. Sama sem hodila na isto osnovno šolo kot svetovna prvakinja v boksu Ema Kozin in z veseljem bi se pomerila z njo na enem izmed takšnih tekmovanj.

Koliko časa ste potem potrebovali, da ste premagali dedka?

Z udeležbo na mladinskih tekmovanjih sem začela bolje spoznavati igro in potem sem, po letu ali dveh, dedija povabila na partijo. Odigrala sva jo. In jaz sem zmagala, z lahkoto. Takrat je rekel: »Jaz z Lauro ne igram več šaha.«

In dejansko z vami ne igra več?

Ne, ker ne mara porazov.

Kako se vi počutite, ko doživite poraz?

Odvisno. Če izgubim partijo, v kateri sem igrala dobro, potem pa po neumnosti spregledala potezo, zaradi katere sem izgubila, sem žalostna in jezna nase. Če pa igra nasprotnik bolje od mene, če vem, da sem v igri dala vse od sebe in mi kljub temu ni uspelo, potem enostavno priznam poraz. Pripravim se na to, da bom naslednjo partijo zmagala, drugače.

Madžarski psiholog Laszlo Polgar je z eksperimentom, v katerega je vključil svoje tri hčere, dokazal, da se šaha lahko nauči vsak. Hčere je začel trenirati pri štirih, petih letih in vse tri so postale svetovno priznane šahistke. Najuspešnejša med njimi, velemojstrica Judit, pa je, čeprav sprva ni bila ljubiteljica šaha, premagala celo za mnoge najboljšega šahista na svetu Garija Kasparova. Kako pomembno se vam zdi, da imaš ob sebi nekoga, ki te spodbuja, verjame vate?

Zagotovo je podpora staršev tudi pri šahu zelo pomembna. Če ob meni ne bi stal oče, ki me je spodbujal, skupaj z mano analiziral partije, me vozil na tekme, mi plačeval trenerja, najbrž ne bi več igrala oziroma vsaj ne bi prišla tako daleč. Pomembna je psihološka podpora staršev, da verjamejo, da si izbral tisto pravo stvar, si želijo, da ti uspe, in te pri tem podpirajo. Po drugi strani pa so tu tudi določeni pritiski staršev, ko pričakujejo, da boš zmagal, pa ti včasih ne uspe.

Edina razlika, ki jo opazim med igro s šahistom ali šahistko, je v tem, da so moški precej bolj osredotočeni na šah, medtem ko ženske razmišljamo o več stvareh hkrati. Tudi sama se včasih zalotim, da mi misli med partijo zbežijo, in tako opazujem zanimivo uro ali zapestnico na sotekmovalki. Ti preklopi niso najboljša stvar, vsaj pri šahu, kjer je potrebna maksimalna osredotočenost, ne.

Je občutek, da si razočaral njih, globlji kot občutek, da si razočaral samega sebe?

Mislim da. Moj oče noče, da sem poražena. Kadar sem izgubila partijo, nisem bila žalostna zato, ker sem izgubila, ampak zato, ker sem s tem razočarala očeta. Vedela sem, kaj mi bo rekel: da sem igrala slabo in naj začnem več trenirati, da bom igrala bolje. Starši so vedno analizirali moje partije z računalnikom in mi povedali napake. To me je pogosto potrlo, včasih celo preveč. Po drugi strani pa mislim, da je njegova kritika v meni prebudila bojevitost. Začela sem se boriti. Včasih nisem našla argumentov na njegove besede, zdaj mu razložim, kakšna je bila moja ideja, zakaj sem takrat naredila tisto potezo. In mislim, da je lahko kritika staršev delno spodbudna, saj se tako otrok naslednjič bolj potrudi in napreduje. Oče je bil tisti, ki mi je dal zagon, da moram nekaj spremeniti, da bom nato igrala bolje.



Vam je uspelo tudi v mlajših bratih, eden ima osem, drugi 16 let, vzbuditi ljubezen do šaha.

Moj starejši brat Jan je nekaj časa hodil na šahovska tekmovanja, na katerih mu je šlo dobro, potem pa se je odločil, da je zanj prenaporno sedeti pet, šest ur za mizo, in se posvetil drugim športom. Tudi mlajšega bratca sem naučila igrati šah, težava je le v tem, da, tako kot dedek, na mara porazov. Včasih z njim igram na čas, on ima pet minut za potezo, jaz 30 sekund, in potem je ves srečen, če me premaga. Želim pa si, da bi še koga iz družine navdušila za šah, ker je res super igra.

Psihologi, ki skušajo pojasniti domet miselnih razsežnosti vrhunskih šahistov, so ugotovili, da po splošnih sposobnostih ne izstopajo preveč, imajo pa nadpovprečne prostorsko-spominske sposobnosti. Menite, da moraš biti pameten, da si dober v šahu, ali postaneš pameten s tem, ko igraš šah?

Moja izkušnja je, da si z igranjem šaha povečaš sposobnosti logičnega mišljenja, poveča se ti možganska aktivnost, zmožnost pomnjenja. Ko sem prišla v šolo, nisem izstopala po kakšnem znanju ali sposobnostih, bila sem povsem povprečna. Ko pa sem začela igrati šah, sem opazila, da imam boljši spomin, večji zagon, večjo motivacijo, večjo koncentracijo, da se laže učim. Ne le da so drugi mislili, da sem pametna, moji možgani so začeli delovati bolje. V matematiki v tretjem, četrtem razredu nisem blestela, potem pa je postala zame nekaj izjemnega. In mislim, da brez šaha ne bi imela razvitega smisla za matematiko, logičnega razmišljanja.

Moj oče noče, da sem poražena. Kadar sem izgubila partijo, nisem bila žalostna zato, ker sem izgubila, ampak zato, ker sem s tem razočarala očeta. Vedela sem, kaj mi bo rekel: da sem igrala slabo in naj začnem več trenirati, da bom igrala bolje. Starši so vedno analizirali moje partije z računalnikom in mi povedali napake. To me je pogosto potrlo, včasih celo preveč.

Šah je šport, v katerem se ženske, velikokrat zelo uspešno, merijo z moškimi. Pa vendar oni po mednarodnem šahovskem točkovanju ELO dosegajo precej višje ocene. Je za vas igra z moškim drugačna kot igra z žensko?

Edina razlika, ki jo opazim med igro s šahistom ali šahistko, je v tem, da so moški precej bolj osredotočeni na šah, medtem ko ženske razmišljamo o več stvareh hkrati. Tudi sama se včasih zalotim, da mi misli med partijo zbežijo, in tako opazujem zanimivo uro ali zapestnico na sotekmovalki. Ti preklopi niso najboljša stvar, vsaj pri šahu, kjer je potrebna maksimalna osredotočenost, ne. (smeh) Kot je dejala psihologinja in šahistka dr. Jana Krivec, so moški in ženski možgani pač različni. Vseeno pa ženske premagujemo moške, tudi vrhunske velemojstre, lani je neka gruzijska šahistka remizirala s Carlsenom, pa je imela 400 točk manj, tako da super!

Bi želeli naslov svetovne prvakinje izkoristiti tako kot Magnus Carlsen, ki je postal pravi zvezdnik, celo maneken?

Jaz zelo rada promoviram šah, še posebno v Sloveniji. Mladim in vsem drugim želim povedati, da šahisti nismo piflarji, da nismo vase zaprti ljudje, ampak smo osebe, ki lahko študiramo, imamo svoj stil, smo zabavni, potujemo, spoznavamo nove kraje, se veselimo. Jaz sem odprta za vse nove ideje (smeh).



Pa bi si upali z njim usesti za šahovnico?

Vsekakor. Igranje proti nekomu, ki je boljši od mene, je zame izziv, saj ga tako postavim na preizkus: »No, zdaj pa dokaži, da si boljši.« Če bi ga premagala, bi premagala svetovnega prvaka! V takšni igri bi se zagotovo borila, ne glede na to, ali bi zmagala ali ne. Občutek, ko premagaš ali remiziraš nekoga, ki je boljši od tebe, je izjemen. Ko sem prvič premagala moškega velemojstra, ves dan z obraza nisem spravila nasmeha. In ta občutek mi daje moč in motivacijo, da to počnem naprej.

Vse do naslova članske svetovne prvakinje?

Ja, vsaj do takrat. (smeh)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE