Česa bi se najraje odvadili in česa mislite, da se boste zaradi omejenega gibanja spontano odvadili?

Karantena. Vsi doma. Dolgi dnevi. Strah pred tem, kar se dogaja v svetu, blizu in daleč. In strah, da bodo dnevi predolgi, dom pretesen. Prvi vzgib je bil lov na aktivnosti, ihta v iskanju, kako napolniti ta dolgi čas, počasi pa smo se zavedeli, da je naše srce začelo drugače biti, da smo začeli drugače dihati, bolj umirjeno in globoko, da je naš interni ritem postal bolj naraven, človeški. Veliko se pogovarjamo o času, ki ga nikoli ni dovolj, ki teče in mi tečemo z njim oziroma ga hočemo prehiteti, divjamo in bežimo pred praznimi trenutki. In zdaj so dnevi kljub vsemu, kar se dogaja okoli nas, polni trenutkov, ki so preprosto srečni. Nikamor se nam ne mudi, ne hitimo in si spontano vzamemo čas za nas same, našo družino in vse, ki so del našega življenja.

V tem izrednem stanju, v katerem smo se znašli, sem se mogoče približala temu, kar mislim, da je pravzaprav pot do sreče. Hic et nunc oziroma tukaj in zdaj. Pojem, ki ga lovimo in ki si ga tako želimo. Živeti v trenutku in uživati v trenutku. In veliko zaslugo za to imata moja otroka, s katerima živim 24 ur na dan. Zavedam se, da spontano zadihaš v novi svobodi trenutka, ki je zdaj in samo zdaj, če daš otrokom prostor in čas, da lahko sami zadihajo, naravno plavajo v lastnem dojemanju vsakdana, tako da lahko dobijo svoj ritem. Zelo dragoceno. 

Skrbi za mamo in očeta, za vse drage, ki so starejši, za sestro, ki je izpostavljena, za delo, ki je za zdaj v »zamrznjenem« stanju, za prihodnost, ki je samo velik vprašaj. 

Torej ostajate doma?

Seveda. To je naš edini prispevek k reševanju razmer. Zdravstveni delavci, med katerimi je tudi moja sestra Elisa, ostajajo za nas na delovnih mestih, mi moramo ostati doma in se držati vseh ukrepov zanje, ki se za nas izpostavljajo in žrtvujejo, in v končni fazi za nas vse, za skupnost. Ostati doma, to je naša naloga. Izredno stanje nam omogoča, da pogledamo vase, na svoje življenje, da ga očistimo, da spoznamo, v katere stvari verjamemo in za katere je vredno živeti. 

Foto: osebni arhiv

Ali biti zaprta za štirimi stenami v vas vzbuja stres, anksioznost?

Kot sem omenila, smo na začetku karantene – pri nas v Trstu sta otroka doma že tri tedne, jaz in mož pa dva – imeli občutek, da moramo dan napolniti s tisoč aktivnostmi, da nam ne bo dolgčas. Počasi pa smo se navadili na novo dimenzijo. Kako dojemamo okoliščine, v katerih se znajdemo, je odvisno od nas samih, od odnosa, ki ga vzpostavimo do vsake stvari, ki jo srečamo na naši poti. Že zdavnaj sem se odločila, da se bom na vsakem koraku trudila obdržati nasmeh in pozitivno energijo. Strah, stres, anksioznost, to je seveda del nas. So trenutki, ko se mi zdi, da bodo ta čustva prevladala, ker so razmere zastrašujoče, ker me skrbi za mamo in očeta, za vse drage, ki so starejši, za sestro, ki je izpostavljena, za delo, ki je za zdaj v »zamrznjenem« stanju, za prihodnost, ki je samo velik vprašaj, in ja, dobila sem herpes. 



A v teh okoliščinah niste sami …

Zavedam se, da nisem sama, da smo izolirani, smo pa pravzaprav tesno povezani. In hvala vsem prijateljem in sorodnikom, ki kljub oddaljenosti živijo te izredne razmere skupaj z nami: učiteljice in učitelji so ustvarili spletno učilnico in otroka sta se že navadila na nov način učenja in druženja, s prijatelji delimo ogromno izkušenj, ki postanejo dragoceni predlogi za nov vsakdan, pošiljamo si ideje za ročna dela, skupaj sledimo raznim pobudam, ki so zdaj tako številne in domiselne, skupaj kuhamo in prirejamo kosila, telovadimo in plešemo ob isti glasbi ali pa si preprosto vzamemo čas, da poklepetamo in se poslušamo.

Veliko ljudi se je lotilo kakšne spremembe ali hobija, za katerega prej niso imeli časa ali pa so ga prestavljali. Vi?

Nič novega, novo je samo to, kako se lotim stvari. Umirjeno in brez štopanja. 

Upoštevam pravilo latinskoameriških narodov za srečno življenje – pleši vsak dan! Nujno se je potruditi in pomigati, ker je ena od stvari, ki se ji posvečam v tem raztegnjenem vsakdanu, kuhanje. 

Kaj pa gibanje – ali ste se zaležali ali morda postali celo bolj aktivni?

Imam srečo, ker imamo dvorišče in z otroki je igra na odprtem vedno zagotovljeno kurjenje kalorij. Poleg tega sem spet vzela v roke svoje zapiske in učbenike iz časov, ko sem učila pilates, in telovadim. Obenem upoštevam pravilo latinskoameriških narodov za srečno življenje – pleši vsak dan! Nujno se je potruditi in pomigati, ker je ena od stvari, ki se ji posvečam v tem raztegnjenem vsakdanu, kuhanje. Zelo rada kuham, ko se temu lahko posvetim. Predvsem pa zelo rada jem! (smeh)

Kaj je najboljša stvar, ki jo boste odnesli iz obdobja izolacije?

Občutek, da smo vsi povezani. Da smo vsi, pravzaprav, eno.