»Osmi marec je bil zame vedno praznik, ki me je spominjal, kaj vse so za položaj žensk naredile ženske v preteklosti, od angleških sufražetk do nemških bork za ženske pravice v začetku prejšnjega stoletja. Tudi marsikatera Slovenka je bila med borkami, a jih žal še vedno preslabo poznamo. 

Prav alergična sem že, kadar na zaslonih zagledam skupino samih moških, ki odločajo o naši prihodnosti. 

V socialističnem obdobju je ta praznik morda deloval nekoliko arhaično in je bil dostikrat neprimerno zaznamovan. Po političnih in gospodarskih spremembah v nekdanjih socialističnih državah pa se je vse spremenilo. 


Zdaj me moti, če ljudje ne spoštujejo 8. marca, žalostna sem bila, če mi otroci v šoli niso napisali voščila. Kar naenkrat smo jih mame začele dobivati na materinski dan, a medtem ko nas 8. marec opozarja, da se pri nas in na evropskem vzhodu družba spet nevarno tradicionalizira in da ženske spet potiskajo v kuhinje in otroške sobe, je materinski dan praznik, ki ima nasprotno vsebino. 

Prav alergična sem že, kadar na zaslonih zagledam skupino samih moških, ki odločajo o naši prihodnosti. Namesto da bi se zgledovali po skandinavskih družbah, so očitno naši vzori čisto drugje. Še pred desetletjem razmeroma neznan problem so postala družbena omrežja, ker omogočajo raznim frustrirancem, da na račun žensk, ki se izpostavijo, izrekajo zelo seksistične opazke. Žal se marsikdo zgleduje po vedenjskih vzorcih najvišjih slovenskih politikov. To, da v Sloveniji toliko žensk umre v partnerskem nasilju, se mi sploh zdi znak zaostale družbe in na tem področju bi se morali prižgati vsi alarmi. Vesela sem, da imamo Inštitut 8. marec, Pravno mrežo za varstvo demokracije in Ženski lobi. Ta gibanja nam dajejo močno zaledje, a vendar nas to ne sme uspavati. Vsaka ženska mora narediti vse, kar lahko, proti podrejanju in marginalizaciji žensk v slovenski in svetovni družbi.«