13.04.2020

Ksenija Benedetti: Zakaj sem za karanteno v resnici hvaležna

Z Borisom sva se zahakljala pred osmimi leti, tam nekje februarja 2013. Za prvi skupni potovanji sva si tiste prvomajske praznike zamislila tri dni Benetk in pet dni Visa.

Ksenija Benedetti

strokovnjakinja za komuniciranje in protokol

Moj prijatelj mi je – sicer iskreno vesel zaradi moje nove ljubezni – za popotnico dejal: »Potovanje je super. Ampak tako potovanje ti ne bo dalo spoznanja, če sta res za skupaj ali je to samo tisto začetno navdušenje z nemirnimi čebelicami, polnimi medu v trebuhu, ki po šestih mesecih zagotovo nehajo proizvajati med in zletijo v kakšen drug trebuh. Morala bi iti za 14 dni sama skupaj na barko, v neke vrste karanteno, kjer ne bi bilo nikogar drugega in ne bi imela nobenega prostora ubežati drug pred drugim. Tako bi si bila primorana pravično razdeliti naloge, se sprejeti takšna, kot sta, se dopolnjevati, si zaupati, se znati tudi pustiti pri miru, znati najti kompromise, se pogovoriti glede nasprotujočih si mnenj, znati biti skupaj v tišini. Tako bi hitro spoznala, ali sta res kompatibilna tudi za bližje in daljše skupno življenje.« 

Zelo težko bi mi bilo, če bi spoznala, da Boris ni človek, kakršen sem mislila, da je. 

Nisva šla na barko. Namesto 14 dni sva potrebovala kako leto, da sva prišla do spoznanj, da nama skupaj gre zelo dobro. Sva pa padla v neprostovoljno non-stop karanteno zdaj, v teh korona časih. Ne na barki, v stanovanju. Moj prijatelj je imel seveda prav, človeka in odnos dodobra spoznaš v stiski in takrat, ko mu ne moreš uiti. Zdaj imava dovolj časa se dobro videti in se doživljati tudi v trenutkih, ko si vtisnjen drug v drugega in nimaš kam daleč ubežati, razen na balkon (če ga imaš) ali v sosednjo sobo. Zelo težko bi mi bilo, če bi spoznala, da Boris ni človek, kakršen sem mislila, da je. Na srečo se to ni zgodilo. Moji daleč najpomembnejši in največji življenjski ultra luksuzi so odnosi z mojimi najbližjimi, mamo, možem in njegovima sinovoma ter vnukoma. To sem sicer vedela že prej, a je v teh časih to dragoceno bogastvo, ki se ne meri v številkah in stvareh, še bolj izrazito zabrbotalo. 



Ko sem po osemnajstih letih zapustila mesto šefinje Protokola Republike Slovenije, sem si zelo želela, da bi se moj svet in moje življenje malce upočasnila. Da bi zaloputnila vrata hektiki in odgovornosti tudi za reči, na katere nisem imela vpliva. In nekaj časa potem je res šlo s pravim umirjenim utripom andante in tempo rubato, ki dovoljuje izvajalcem glasbe samovoljne spremembe tempa. Potem pa se je dokaj hitro, v kakšnih dveh mesecih, spremenil v presto in celo prestissimo. Spet sem bila v hitrih vrtincih dela, sicer drugačnega kot prej, a vseeno v količinah, ki so prelivale robove mojih želja. Dnevi so bili nasičeni, ostal mi je privilegij prostih vikendov, ki niso bili povsem prosti, ker sem pisala in se pripravljala za naslednji teden.

Pretiravanje ni nikoli dobro za nič, razen za ljubezen, pa še takrat včasih ni. Hitro je bilo dela zame zelo veliko, za kar sem sicer bila in sem še zelo hvaležna. Akademija za poslovni protokol je pognala zdrave korenine, izšolali sta se dve super generaciji, predavala sem po celi Sloveniji, različnim javnostim, svetovala poslovnežem, funkcionarjem. Delo s študenti na Pedagoški fakulteti v Kopru je bil sveži izziv. Pisala sem kolumne, objavila knjigo Kažipoti, težko sem rekla, ne, ne morem. Termine so nekateri naročniki rezervirali tudi po eno leto vnaprej. Odlično. A zopet – kot v časih Protokola - hektično.

In potem – bum. »Svet se je ustavil,« je najpogostejši stavek, ki ga preberem v neskončnih in vseprisotnih tekstih o virusu in bolezni, ki jo nekaterim neusmiljeno povzroči. Nenadoma predavanj ni bilo več. Ostalo je delo s študenti na daljavo in pisanje kolumn. In veliko časa. In mir. Po nekaj dnevih čiste svobode in obilnega lenarjenja doma sem si začela presedati in si za vsak naslednji dan zadala dokaj konkreten mini plan dela.



Zjutraj telovadba, potem računalnik (študentje in pisanje), potem kuhanje (tu se z Borisom izmenjujeva, a je on pri rezultatih mnogo boljši od mene), potem filigransko pospravljanje stanovanja delček za delčkom, branje, televizija, kakšen z razlogom izbrani film ali dva. Enkrat na teden trgovina za mamo in naju. Včeraj sva v dnevni sobi odprla frizerski salon: Boris mi je pobarval narastek, jaz sem njega ostrigla, za kar sva – čeprav se sliši hecno – potrebovala dokaj veliko mero zaupanja, ampak bila sva uspešna. Tako ima vsak moj karantenski dan smisel in prostora za nihilizem ni. Če mame ne bi zgrabil išias, ki ga je v tem času težko rešiti pri specialistih, bi bila za tako karanteno za določen čas v resnici zelo hvaležna. Naučila me je potrpljenja in zopet sem zanihala v prijetnem, ne lenem, a umirjenem andantu.  

Razumem pa določene skrbi. Skrbi zaradi zdravja svojih bližnjih, ki so v najbolj občutljivih skupinah. Skrbi zaradi izgorelosti bližnjih, ki delajo v bolnišnicah in domovih za ostarele, kjer so virusu izpostavljeni vsak dan. Skrbi zaradi pomanjkanja sredstev, kljub pomoči države. Nekateri bodo zelo težko preživeli, tega se zavedam. Stisk je veliko. Zelo si želim, da bi nas letošnja pomlad kaj naučila. Recimo solidarnosti. Recimo nad-pomembnosti nekaterih poklicev. Bistvenih reči za naša življenja. Hvaležnosti. Uporabe elektronskih orodij za delo na daljavo. Za krhanje demokracije se za zdaj ne bojim. Vem pa, da bi jo v primeru, da se kakšen košček odlomi, z vso silo zahtevali in tudi dobili nazaj.

Na Visu se domačini pozdravljajo »Zdravi bili i veseli!«. Že takrat se mi je zdel to pozdrav, ki je v orehovi lupinici skrival preprosto malo-veliko modrost življenja. Danes še toliko bolj.  

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE