Kako bomo zvozili jesen, nihče ne more predvideti. Niti tiste hecne vedeževalke, ki v nočnih urah na televizijskih ekranih sprejemajo klice gledalcev ne. S turističnimi boni smo pomagali panogi, ki bi se sicer znašla pred razsutjem. Dobra je bila ta poteza, klasična win-win situacija, pa recite in vpijte, kar želite. Bone bomo seveda drago plačali, a veliko otrok je šlo prvič s starši na počitnice. Če jih sami niste porabili zaradi kdovekaterih principov, mi je žal. 

Za pokrivanje bančnih lukenj sama res ne poznam poti, vem pa za vsaj nekaj drugih panog, za katere bi bile tovrstne rešitve z boni ali kakšna druga oblika pomoči, nujne in to takoj. Med njimi prednjači tudi kultura in industrija prireditev, ki jima je korona kruto odvzela krono, nekaterim pa tudi golo eksistenco. 

»Jaz bi rad svoj bon daroval kakemu društvu, ki skrbi za revne, pa mi je to onemogočeno,« je na Twitterju zapisal brezimni. »Nova zdravstvena infrastruktura bi bil boljši in potrebnejši odgovor na zdravstveno krizo,» pravi Mitja. Oba imata svoj prav, rešitev in predlogov je seveda veliko, a tudi ta s turističnimi boni nikakor ni bila slaba. Del turistične industrije so tudi ljudje, ki bi brez tega ukrepa skoraj zagotovo ostali na cesti. 


Vem, vem, zdaj se bodo oglasili še tisti s pripombami iz petnih žil, kot so na primer: »Kako bodo pa bone izkoristili zaporniki?« ali: »To je moj denar, jaz se ne strinjam, da se porabi na tak način.« Razumem. Tudi jaz se ne strinjam, da se naš denar porabi za kakšne projekte ali analize ali študije, ki so same sebi namen in nimajo prav nobenega učinka, razen zaslužka njihovih ustvarjalcev. Še manj se strinjam, da se z našim denarjem okoriščajo ljudje brez obrazov, ki so s finančnimi malverzacijami pobasali v malhe vse, kar se je pobasati dalo in pri tem gladko ostali neopaženi in nekaznovani.

Res je, še kaj bi se v tem sistemu lahko izboljšalo, a tega, da se pomoč panogi ponudi tako, da imajo od tega koristi vsi ljudje, pri nas še nisem doživela. Ali ne bi bilo fino, če bi pri sanaciji bank našli podobno rešitev z odvodom, koristnim tudi za (vse) davkoplačevalce? Recimo, da bi vsakdo dobil na svoj račun nekaj denarja, ki ga določen čas (dokler si banka ne opomore) ne bi mogel dvigniti, potem bi ga pa lahko nekako uporabil zase? In zdaj boste verjetno takoj ekspertno rekli, da nimam pojma (in na tem področju ga res nimam) in da to tako preprosto nikakor ne gre. Kaj pa, če bi bilo morda možno? Na manj preprost strokovno vzdržen način, ki bi pomagal bankam in hkrati kaj dobrega naredil za ljudi? 

Za pokrivanje bančnih lukenj sama res ne poznam poti, vem pa za vsaj nekaj drugih panog, za katere bi bile tovrstne rešitve z boni ali kakšna druga oblika pomoči, nujne in to takoj. Med njimi prednjači tudi kultura in industrija prireditev, ki jima je korona kruto odvzela krono, nekaterim pa tudi golo eksistenco. 

Protest kulturnikov pred ministrstvom za kulturo maja letos. Foto: Voranc Vogel

»Slovenski film? Novih filmov pa ja ne potrebujemo, saj imamo tuje in naše stare, večina teh je pa itak zateženih. Pa kaj potem, če se slovenski jezik zato ne bo slišal v kinodvoranah tudi v najbolj oddaljenih kotičkih sveta. In kdo sploh še hodi v kino. Nove knjige? Novih knjig pa ja ne potrebujemo, saj imamo veliko starih, ki jih še nismo prebrali, pa vse se itak najde na internetu, kdo pa sploh še bere. Nove slike, kipi? Teh pa res ne potrebujemo, ko pa slučajno jih, za dekoracijo, gremo lahko v pohištveno trgovino ali v kar v supermarket, tam najdemo odlične kopije, ki so ravno tako dobre, če ne še boljše. Gledališke predstave? Tudi teh ne potrebujemo, lahko si stare ogledujemo na video posnetkih, gotovo so posnete. Koncerti? Teh pa sploh ne potrebujemo, itak imamo zgoščenke, pa playliste in vse je na Youtubu. Arhitektura? Zakaj že? Stavba se lahko postavi z veliko manj stroški, brez tistih zmešanih idej, saj ni važno, kakšno bo pročelje in notranjost, glavno, da je funkcionalno in da se ne zruši. Vsi umetniki naj raje opravljajo družbeno potrebna dela, bo od njih vsaj kakšna korist, ne pa da izgubljajo čas z bluzenjem in za to nekateri pobirajo celo davkoplačevalski denar.« 


Take komentarje in zamisli srečujem vsepovsod na gnojiščih družbenih omrežij in drugih internetnih njivah. Včasih si zaradi prebiranja svoje začudene izbuljene oči na silo tlačim nazaj v jamice, sicer bi se zaradi osuplosti raztreščile na tleh. To seveda ni bančna luknja, kajne, ki bi jo bilo nujno treba pokrivati, ker od kulturnikov kakor da nihče nima koristi in se za ljudi, če umetnosti in ustvarjanja ni, nič drastičnega ne spremeni. Pred sto leti sem bila v Avditorju vodja kulturne dejavnosti in nikoli ne bom pozabila predsednika takratnega izvršnega sveta, ki nam je pobral vsa sredstva za kulturni program in vehementno rekel, naj se pokrije ves program z vstopnicami, da za kulturo pa res niti slučajno ne misli izgubljati občinskega denarja.

Veliko umetnic, umetnikov in organizatorjev kulturnih in drugih prireditev je zaradi ukrepov v velikanskih, tudi eksistenčnih težavah, ker jim država po začetni pomoči med epidemijo žal ne prisluhne. Redno zaposlenim v gledališčih, galerijah, operi in orkestrih za zdaj ni hudega, preskrbljeni so in svojo plačo redno prejemajo, a verjetno je na mestu vprašanje, kaj bo z njimi, če bo virus še naprej bivakiral okrog in bodo ukrepi še bolj drastični. Veliko več skrbi in težav imajo drugi, tudi tisti, ki imajo že podpisane pogodbe za izvedbo projektov, v pogodbi zagotovljenih sredstev jim pa ne dajo. 

Zakaj kultura kljub vsemu naštetemu vedno, pri skoraj vseh vladah, prva potegne »ta kratko«? Zakaj se vedno znova slišijo ropotanja, da ni nujna? 

Slovenski film je podhranjen že mnoga premnoga leta ob boku mnogih vlad. Ministrstvo za kulturo od 13. marca letos zanj ne izplačuje nobenih, tudi že odobrenih sredstev, in ga poriva proti prepadu (film je med kulturnimi zvrstmi pa sploh nepotreben, kajne?). Sklicuje se na rebalans, zavrača dogovorjeno podporo celo za že izvedene projekte. Producent filma Dedek gre na jug je moral na banki vzeti kredit, da so s snemanjem, ki je bilo načrtovano že več kot eno leto prej, lahko pričeli, kljub temu da je bila pogodba že zdavnaj podpisana in sredstva zagotovljena. In – zanimivo in zelo povedno – na banki kot garancijo niso želeli prevzeti pogodbe s Filmskim centrom, sklenjene že pred štirimi leti, ki JAMČI, da so sredstva zagotovljena in bodo nakazana producentu, ker to zanje ni bilo dovolj zanesljivo poroštvo. 


Banka bi ministru za kulturo ali ministru za finance verjela, a od njiju odgovora na pismo producenta, kjer jih je prosil za pomoč, ni bilo. Ne bev, ne mev. Niti hov hov. Producent je moral zastaviti hišo. In garažo in kolo. Ali pa bi snemanje, na katero so se mnogi pripravljali že nekaj let, odpadlo. Nič hudega, pravite? Saj to ni neko resno, pravo delo, kajne? Se šalite? In se tako zelo zlahka (ker – znova - kdo pa sploh potrebuje slovenski film, kajne?) podelate na že opravljeno delo mnogih, ki JE resno in s katerim NIKOLI ne bi začeli, če ne bi bilo že omenjenih pogodb in v njih zagotovil? Če drugače ne razumete, zamenjajte svoje čevlje in za trenutek obujte njihove. Najmanj, kar boste začutili, je, da vas bodo tiščali do bolečin. 

Pred nekaj dnevi je moj znanec (samostojni kulturni delavec) moral k zdravniku, kjer je izvedel, da nima pokritega zavarovanja. Poklical je na ZZZS in jih povprašal, kako je to mogoče, oni pa: »Jah, niso vam plačali zavarovanja.« Na Finančni upravi so mu povedali, da so ministrstvu poslali opomin in da tudi sicer niso redni plačnik. Upam, da danes to več ne drži.

Glasbenikom bi morda lahko kako pomagal tudi SAZAS, ki bi lahko iz posebnega sklada namenil denar vsem prizadetim. Spet slišim, kako se ne da. Se ne da? Ste poskusili vsaj razmisliti o tem? Nekaj bo treba narediti, sicer ne bodo preživeli. Odgovor ministrstva javnostim, da »zgledno skrbijo za razvoj kulture na Slovenskem« je v posmeh ne le kulturnikom, ampak celotnemu slovenskemu narodu. To, da se kulturnike redno poniževalno označuje za brezdelneže, afneguncarje in izkoriščevalske sesalce državnih sredstev, to, da se njihovo delo daje v manj kot nič, je najmanj neumno, neuko, neodgovorno, nesramno in do konca žaljivo. 

Majski protest kulturnikov Foto: Voranc Vogel

Tudi jaz nisem vedno navdušena nad vsemi ustvarjalci in njihovimi deli, a še kako dobro se zavedam, da je kultura glavno vezivo, temelj, identiteta in združevalna sila vsakega naroda in da ima seveda tudi v zgodovini slovenskega KLJUČNO vlogo. Povzročila je tudi to, da smo postali država z mednarodno prepoznavno nam lastno kulturno identiteto. Brez nje tudi nas kot naroda ne bi bilo. Mnogi slovenski umetniki žanjejo nagrade povsod po svetu (mimogrede – čestitke, gospod Drago Jančar za pred kratkim prejeto avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost), in enako kot odlični športniki, znanstveniki, gospodarstveniki, zdravniki in drugi promovirajo našo državo. 


Znani so prispevki kulture k učinkovitosti izobraževanja, gospodarski rasti in razvoju demokracije. Ponosni smo na 100 festivalov, prek 50 muzejev in galerij in 30 ustanov z glasbeno-gledališko dejavnostjo. To, da se zaradi koronakrize bližamo 80-odstotnemu BDP javnega dolga in 3,2 milijardam minusa v proračunu nikakor ne sme biti razlog, da se jo ugasne in potisne v omare zgodovine. Zakaj kultura kljub vsemu naštetemu vedno, pri skoraj vseh vladah, prva potegne »ta kratko«? Zakaj se vedno znova slišijo ropotanja, da ni nujna? Zakaj moramo vsi ves čas vztrajno ponavljati in ponavljati in ponavljati zgornje stavke, čeprav smo jih že n-krat prebrali kje drugje?

Podobno nespodobno v vzporednem svetu gospodarstva najslabši menedžerji v krizah najprej zmanjšajo plače zaposlenim in jih nekaj odpustijo, kar je seveda najlažje in verjetno edino, kar znajo. Za ljudi jim je malo mar. Delavk in delavcev v kulturi in prireditveni industriji je najmanj 30.000. Rdeče luči, ki so jih pred časom mnogi prižgali v njihovo podporo, bi morale pri odločevalcih že davno zagoreti, prižgati vse alarme in sprožiti vse potrebne vzvode pomoči. Upam, močno upam, da se bo to kmalu zgodilo. Že jutri. Še bolje – danes.