13.02.2020

Ksenija Benedetti: Spet bo cirkus

Kam danes usmeriti svinčnik, kam? V teh štirinajstih dneh se me je kar nekaj dogajanj dotaknilo na različne načine.

Ksenija Benedetti

strokovnjakinja za komuniciranje in protokol

Proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, oskarji, valentinovo, sestavljanje in zbiranje novih/starih odločevalcev - vladarjev.

Pa pojdimo lepo po vrsti.

Ena.

O državnih proslavah znamo prav vsi kaj umnega povedati, kajne? Še nikoli ni bila kakšna proslava všeč prav vsem. To je res poseben in zahteven umetniški žanr. Ja, umetniški, kadar proslava zaživi kot umetnina. In ja, žanr, ker to v resnici je. Poseben žanr, ki ga je treba znati ustvariti in zrežirati. Kar je res velik izziv. Odlične proslave so pri nas žal bolj izjema kot pravilo. In tu želim čestitati prav vsem, ki so se tega dela sploh lotili. Škandali, ki so se kot pajčevina nalagali na skoraj vse državne proslave, so tradicija. In tudi tokrat smo se tej tradiciji ustrezno poklonili, da ja ne bo dolgčas.

Bolj bi mi bilo všeč, da bi Magnifico zapel kakšen drug komad, ki bi utripe src pospešil zaradi drugih razlogov in ne kot provokacijo zaradi provokacije ali želje po senzaciji. To je bil spotik, ki bi se mu lahko izognili. 

Najprej: Magnifico je zame vrhunski ustvarjalec. Na mojih poteh od Ljubljane do Kopra in nazaj sem neskončnokrat drajsala njegove pesmi in zraven na ves glas pela. Njegovi ritmi in njegova trobila imajo značaj pozitivnega virusa, ki se ga v hipu nalezeš. Bila sem tudi na nekaj njegovih koncertih. Okej, okusi so različni, v mojem oblaku najdete res zelo različne muzike, ki si jih postrežem glede na razpoloženje, od klasike preko jazza, rhytm&bluesa, šansona, funkyja, hiphopa, new age glasbe do (kvalitetnega) rocka, rapa, tudi popa in (predvsem italijanskih) kanconet. Prav vesela sem bila, ko sem (tokrat za spremembo v udobju kavča in objemu moža) na TV ekranu zagledala Magnifica na odru Cankarjevega doma na državni proslavi. Opa, zdaj pa bo dvig srčnih utripov!, sem mislila. Ampak. Ampak! Že med predvajanjem sem pogledala Borisa in rekla: »Spet bo cirkus.« 

Preberite še: Magnifico: Obtičal sem v jezi in razočaranju 

Vedno sem bila mnenja, da se je na državnih proslavah bolje izogibati pretiranemu in nepotrebnemu vznemirjanju določenega – kateregakoli in kakršnegakoli - dela občinstva, ker se pozornost namesto k prazniku in praznovanju usmeri nekam drugam, tako kot se je pozornost uradnega obiska predsednice Vlade Republike Slovenije mag. Alenke Bratušek v Italijanski Republiki preusmerila od vprašanj v zvezi z vsebinami obiska k vzorcu njenega krila. Na te pomisleke glede programov proslav sem opozarjala tako leve, sredinske in desne vodje odborov za državne proslave in zato tudi doživela marsikatero levo ali desno dvignjeno obrv. Niso mi vedno prisluhnili. Včasih mi je bilo res težko sedeti v dvorani ali na Kongresnem trgu in sem sama dvigovala včasih eno, včasih drugo obrv. 

Kar nikakor ne pomeni, da bi si želela, da je vse poštirkano, pospravljeno in kičasto, kje pa! To bi šele bil debakel! Zelo so mi bili, na primer, všeč govori predsednikov upravnih odborov Prešernovega sklada Vinka Moderndorferja in Dušana Jovanoviča ali pred mnogimi leti govor nagrajenca Zlatka Šugmana – znali so zadeti žebljice na glavice na prefinjen, a dovolj jasen način. Niso skoparili s konstruktivnimi kritikami. Ampak. Ampak! Kljub vsemu bi bilo bolje, da skladbe, ki jo je zapel Magnifico in za katero obstajajo utemeljeni ali neutemeljeni dvomi, da jo je napisal Prešeren, na državni proslavi ne bi izvedli. Ne bi me pa nič motilo, če bi jo Magnifico zapel na svojem koncertu. Tam je publika njegova in naj jo nagovarja kot želi, tako kot Thompson svojo nagovarja kot želi, ljudje se pa sami odločijo, na kakšen koncert kakšnega izvajalca bodo odšli. Seveda mi nikoli, tudi na koncertih, ni všeč metanje ekstremnih političnih isker, ki zanetijo brezsmiselne in škodljive besedne in drugačne požare.

Foto: Uroš Hočevar

Državna proslava je namenjena vsem, zgornjim, spodnjim, sladkim, slanim, kislim, grenkim, zelenim in kodrlajsastim, vročim in hladnim. Proslava ob kulturnem prazniku je namenjena poklonu kulturi in nagrajencem, zaradi mene lahko tudi utemeljenim in tehtnim kritikam stanja v kulturi ali na splošno v državi, ampak tudi te reči je treba znati primerno povedati ali zapeti ali kako drugače vplesti v program. Skratka – bolj bi mi bilo všeč, da bi Magnifico zapel kakšen drug komad, ki bi utripe src pospešil zaradi drugih razlogov in ne kot provokacijo zaradi provokacije ali želje po senzaciji. To je bil spotik, ki bi se mu lahko izognili. Toliko o tem.

Dve.

Oskarji. Ne bom komentirala filmov in nagrad, to naj naredi Marcel, ki to daleč najbolje zna. Ampak. Ampak! Joaquin Phoenix in njegov govor! Poslušajte ga. Pozorno. Deloval je kot dušilec snobizma in razstave oblek na tem dogodku, čustvena budilka, življenjski klicaj.  »Bojimo se ideje, da bi se osebnostno spremenili, ker mislimo, da moramo nekaj žrtvovati, da bi se nečemu odrekli, a ljudje znamo biti zelo iznajdljivi in kreativni.« Seveda. In to ne velja samo za odnos do našega prehranjevanja in do živali, ampak tudi za odnos do sočloveka, do sebe in do življenj nasploh. »Najboljši smo, ko se podpiramo, ne pa, ko zaničujemo drug drugega zaradi preteklih napak. Da si pomagamo rasti, se učimo drug od drugega, ko usmerjamo drug drugega. To je najboljši del človeštva.« Odločevalci, poslušate? Slišite? Razumete? 

Najbolj od vsega dogajanja se me vedno dotika in dotakne dogajanje doma, z mojimi ljubimi. Tam spotikov ni. 

Tri.

Ah, valentinovo. Z možem ga nikoli ne praznujeva, 14. februar gre mimo kot vsak drug dan. Zdi se, da je ta posvojeni praznik iz tujine, ki naj bi bil poklon ljubezni, predvsem poklon trgovcem. Postal je prepoln nekih sladkornih packarij, konvencionalnih in neizvirnih daril ter umetnega ustvarjanja potrebe po izkazovanju ljubezni točno na dan, ki so nam ga določili drugi. Dajte no, ljubezen se vendar izkazuje vse leto, predvsem z dejanji in s stvarmi, ki niso stvari.

Štiri.

Za sestavljanje in zbiranje novih/starih odločevalcev mi je zmanjkalo prostora. Pa bi imela veliko, zelo veliko za povedati. Morda kdaj drugič.

In za konec.

Ampak. Ampak! Najbolj od vsega dogajanja se me vedno dotika in dotakne dogajanje doma, z mojimi ljubimi. Tam spotikov ni, domače proslave so sijajne, valentinovo je z nami vsak dan in oskarje si delimo nekajkrat na mesec. 


Preberite še: Kako je državno proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku doživela Ula Furlan

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE