25.05.2020

Ksenija Benedetti: Ne maram spati brez Borisa ob sebi

V naša življenja se vrača previdna normalizacija. Če bi pisala dnevnik v času karantenskih dni, bi lahko prekopirala vsak dan.

Ksenija Benedetti

strokovnjakinja za komuniciranje in protokol

Hitra hoja preko Markovca, delo s študenti na daljavo, pospravljanje, kuhanje kosila, pisanje, branje, popoldanski sprehod (vsak četrti dan), vrtičkanje pred hišo, večerja, mački, dnevnik, filmi. Vmes kakšen telefonski pogovor in družbena omrežja. Niti en dan mi ni bilo dolgčas. S cvetenjem v maju se počasi zaganja vrtiljak prejšnje realnosti. Ta kolumna v obliki dvanajstdnevnega dnevnika je skuhala moja prehajanja v novo normalo in prižiganja običajnega živžava, ki je vmes ugasnil. 

Nedelja, 10. maja 2020

Danes se po šestih tednih z Borisom in KokAkolo vračamo iz doma v Kopru v dom v Ljubljani. Generalno zenovsko mikroskopsko čiščenje je opravljeno v obeh stanovanjih, v Kopru je urejen tudi vrt. Odnešenih je 60 velikanskih vreč smeti. Mami se po bolezni zaradi požrtvovalnosti dr. Rojca in dr. Bossmana vračajo moči in je na srečo zopet samostojna. Še malo, pa bo spet skakala kot srna. Jutri moram avtu obuti poletne čeveljce, da mu v zimskih ne bo vroče. Ukrepi so se sprostili in močno upam, da drugi val izpuhti v vesolju. Lepo je po dolgem času zopet srečati ljudi. Večina je nasmejanih, verjamem pa, da imajo mnogi žal velike skrbi. 

Branje je zapolnilo velik del Borisovega brezčasja.

Rezultat #ostanidoma. Ljudje in zemlja in hišica v cvetju.

Ponedeljek, 11. maja 2020

Po dolgem času z avtom po Ljubljani. Trole so po počitku danes spet na cestah. Lahkotne. Čiste. V avtoservisu po očeh spoznam prijaznega gospoda, ki uredi, da avto v nekaj urah dobi, kar potrebuje. On mene spozna šele, ko spregovorim. Nasmejeva se. Maske dovolijo samo povedne izraze v očeh. Pokličem taksi. Voznik brez maske, a med zadnjim in sprednjim sedežem je prepreka, pleksi steklo. Lepo, lično, čisto. Električni avto. Super. Poln «tank« elektrike 6 evrov, nasproti poln tank bencina 60 evrov, pove. Vprašam ga, kako hitro se napolni prazen »tank«. V eni uri, pravi. Pri novejših modelih že v 15 minutah. Super, si mislim. Moj naslednji kolesnik bo električen, se odločim. Vprašam, koliko več stane od »normalnega« avta. Jah, 20.000 je normalen, 40.000 električen, 6000 dobite subvencije. Kako, prosim? In zakaj? Mah, še en narobe mikrosvet. Skočim še v osamljeno pisarno, ki me ni videla dva meseca. Čakajo me računi za vzdrževanje, računa za najemnino ni, ker me je prijazen in do družbe odgovoren najemodajalec odrešil plačevanja za čas krize. Sam se je ponudil. Ve, da so mi predavanja odpadla. Razume. 

Moja pisarna je v času karantene samevala.

Torek, 12. maja 2020

Snemanje muzike pri Igorju (Leonardiju). Nov Borisov CD (Sprehod) je že v pečici. Potrebno je le ponekod nasneti vokal. Pri pesmi Morje (kje pa drugje, seveda) pridodam piskrček s klavirjem. Dolgo že nisem igrala z bendom. Nazadnje pri enem komadu z Rudijem Bučarjem pred desetimi leti na njegovem koncertu v Lutkovnem gledališču. Študentje so mi poslali nov tedenski paketek nalog. S predavanji imam manj ur dela, na daljavo se posvečam vsakemu posebej. Če to želiš temeljito narediti, jim pošlješ naloge, ki zahtevajo njihove čim globlje razmisleke, da študentke in študentje ja čim več odnesejo s sabo v življenja. In potem seveda njihovemu trudu primerno dodaš svoj čas (ki ga med korono itak imaš na voljo), da naloge temeljito pospraviš in popraviš. Teorijam se izogibam. Najbolj me zanima praksa in konkretna življenjska uporaba snovi mojega predmeta. In take so v večini tudi moje naloge. Praktične. 

Imeti ob sebi človeka s takim glasom je zame, občutljivko na zvoke, sladki privilegij.

Sreda, 13. maja 2020 

Skok v Koper in z mamo v maskah v Izolo k človeku, zdravniku, ki obvlada manualno medicino. To konkretno pomeni, da te zgnete in zmečka na način, da tvoj upehani sklep ali mišica dobi spet voljo do življenja. To pomeni tudi, da sem pred dnevi sanjala, da me med terapijo pri njem ni nič bolelo. Tudi te sanje so obratno sorazmerne z resnico, kjer, sicer zdravilno, boli tako močno, da bi mu refleksno eno primazala. Pokliče me gospa iz Maribora. Oba s partnerjem bi si želela vpisati na mojo Akademijo za poslovni protokol, ki prične s predavanji septembra. Vesela sem tega klica, zelo. Močno upam, da virus ne bo maral valov in bom šolanje lahko izvedla. Prespim v Kopru, jutri peljem mamo po dveh mesecih v Brkine. Ne maram spati brez Borisa ob sebi. Takoj ga pogrešam. 

Skok v Koper, pogrešam Borisa.

Četrtek, 14. maja 2020                                                                                             

Brkini. Pregarje. Trava pri hišici na koncu vasi, brez elektrike in z vodo iz šterne, je dobila krila. Drugokolenčni bratranec Elvis obljubi, da jo v kratkem do konca pokosi. Mama travo že lahko malce pograbi, jaz malce več. Fotografiram zeleno. Mama je tam, prav tam, rojena. Lupa sedi na mestu, kjer je bila požgana hiša moje none in nonota, ki je bil TIGRovec in prvoborec. In ki je v poznih štiridesetih brez besed vrnil partijsko knjižico. Kolikor vem, se ni strinjal s požrešnostjo nekaterih po vojni in s potvarjanjem dejstev. In tudi ne z alpinistično-rektalnim vzpenjanjem drugih, ki so se partizanom oportunistično pridružili kak mesec pred osvoboditvijo in si tako ukradli naziv borec. A utihnil je. Zaradi svojih otrok. In zato ga niso zaprli na Goli otok, umaknil se je v zidarstvo, kljub temu, da bi lahko kraljeval v eni izmed hiš na Obali in postal nekdo na visoki partijski funkciji s privilegiji od spredaj, zadaj, zgoraj in s strani ali direktor Kraškega zidarja. O njem bom več pisala enkrat naslednjič. Zvečer prekličejo pandemijo, kar bo obveljalo konec meseca. Spet se kreše, zakaj tako hitro. Boris spet spi ob meni. Aleks je po dolgem času na obisku pri sosedu, nekdanjem sošolcu, kjer zmažejo pico iz domače peči (hvala, Primož). KokaKola prede v mehkem klobčiču. Dobro nam gre. 

Mama na svoji zemlji.

Njeno veličanstvo KokAkola in koprski prijatelji: Oskar, Jaka in sosedov Črni.

Petek, 15. maja 2020

Na vrsti so moji dragi frizerji, ki sem jim zvesta že 17 let. Barvanje, striženje, klepet preko mask. Med epidemijo so mi iz salona, v katerega grem (a ne grem) lahko kar v copatih in pižami, ker ustvarja v sosednji hiši, pomagali z mojo barvo, ki jo je name nanesel Boris, in z izposojo škarij, ki sem jih v roko zanj vzela jaz. Zdaj Boris noče več k frizerju. Nekaj sem morala narediti prav, da se je tako odločil. Jaz Tomaža in Matjaža ne dam, pa tudi drugih mojih iz salona ne. Telovadim. Zvečer gledam skozi okno na kolesarje. Veliko jih je. Veliko. 

Čopič za Matjaža, škarje za Tomaža. Vmes vesoljec.

Sobota, 16. maja 2020

Telovadim (nujno, sicer se takoj razlezem čez hribe in doline, ker rada dobro jem). Boris naju z Aleksom povabi ven na kosilo. Ven dobesedno, ne le iz stanovanja. Znotraj restavracije do ponedeljka namreč še ne smemo. Zebe, a se ne damo. Natakarica (z masko) se nas razveseli in že ve, kaj bomo naročili (vsak od nas ima tam svojo priljubljeno jed). Radi smo jedli zunaj. In zdelo se nam je, da smo bili v priljubljeni restavraciji predvčerajšnjim, tako zelo normalno je tisti trenutek zvenel čas. Popravljam naloge, predzadnjič. In pripravljam nove za zadnjič. Dekanja Pedagoške fakultete v Kopru dr. Mara Cotič mi je v četrtek prišepnila, da bomo junija verjetno izpite lahko opravili v predavalnici, da pa še ni uradno. Plonkanja na daljavo torej ne bo. Ampak naloge so študentke in študentje delali sproti, resno in vestno, izpite bi morali opraviti, kot nežni vetrič odpihne lahkotni listič.  

Nedelja, 17. maja 2020

Z Borisom se odpraviva v Koper. Jutri nekaj snema na Sečoveljskih solinah. Produkcijska ekipa je vse pripravila super varno. Na prostem bodo. Kupim češnje pri obcestni tržnici, mama bo spekla štrudelj (ja, telovadba pa to …). Še vedno kopljem po nalogah študentov in gledam na novo posejano travo, ki vztrajno raste. Narava je neustavljiva. In mi ji ves čas povzročamo rane. Če ne bomo spremenili odnosa do nje, nas bo pravično pojedla. 

Zeleno, ki te ljubim, zeleno.

Ponedeljek, 18. maja 2020

Otroci so zopet v vrtcih in šolah. Ne vsi in primerno previdno. Mahnem jo preko Markovca. Urica hitre hoje hitro mine. Glava se sčisti z naravnimi čistili. Razmišljam o kolesarjih. Popoldne pripravljam predavanje za sredo. Prvo v živo po debelih dveh mesecih. Naročnik je imel termin rezerviran že vsaj pol leta. Prejšnji teden so se oglasili in povedali, da bi radi predavanje izvedli, z vsemi varnostnimi ukrepi seveda. Super. Virus, »pejt se solit, ustrel se že enkrat in nehi težit« (izposojeno iz Borisove pesmi). Kličeta me še dva organizatorja predavanj. Dorečemo termine. Tudi julija in avgusta. Ne smem pretiravati. Ne smem. Ne nazaj v hektiko! Pokliče Jurij (Hudolin). Kuhava novo knjigo. Skupaj. Počasi. Počasi. Popoldne si nataknem vlogo šoferke, Borisa odpeljem v službo v Sečoveljske soline, kraj, kjer sva pred štirimi leti v smehu rekla da Katji (Pegan) in drug drugemu. Morje diši. Zvečer me močno strese dokumentarec Služkinje na RTV Slovenija, zgodba o sodobnem suženjstvu. S kakšno lahkoto so ljudje lahko monstrumi. In s kakšno slepoto so ljudje lahko politiki. 

Morje diši.

Torek, 19. maja 2020     

Vrneva se v Ljubljano. Postanek na Kozini, Pri Tonci, na grešni pici, ki ji ne znam reči ne (ja, ja, telovadba …). Zvečer grem po pričesko k sosedom. Jutri je dan za delo v živo.

Sreda, 20. maja 2020

Začnem ob desetih. 16 slušateljev. Razporejeni narazen. Podoben občutek kot pri kosilu v restavraciji. Kot bi predavala predvčerajšnjim. Kako se voziti s kolesom, ne pozabiš nikoli, smučati tudi ne, očitno tudi predavati ne. Štiri ure minejo kot en dih. Prvič po koroni kosimo v domačem Dvornem baru, naš Jože nas postreže z masko, a oči so bile zgovorne in vesele in korenčkova juha slastna. Lepo. 

Predavati ne pozabiš nikoli.

Četrtek, 21. maja 2020

Redni letni pregled za mojo šepajočo ščitnico z dvema grahkoma, ki se na ležalnikih sončita na njej. Termin sem imela določen že pol leta nazaj. Na srečo ga niso spremenili in me o tem po pošti tudi vestno obvestili. Poštar ni zvonil dvakrat. Izvem, da se grahka nista zredila, eden je celo za odtenek shujšal, kakšna veselica je v krvi, pa moram še počakati. Telovadim, ne da se mi, a moram. Štrudelj, pica, pa to. Še ena je padla danes, z Aleksom sva kosila ob Ljubljanici (burrati težko rečem ne), Boris je snemal pri Igorju. 

»Mojedva«

Petek, 22. maja 2020

Zaključim tale dnevnik osvoboditve omejitev, ki so me spremenile. Predkoronska hektika se je vrgla po slapu in odplavala v reke in morja. Življenje je zdaj še vedno zelo živo, vedro, nedolgočasno, a brez ihtenja in hitenja. Brenčava vprašanja kot so: »Bo drugi val? Tretji? Cepiva? Zdravila? Teorije zarote? Kaj bo s protesti? Kolesarji? Bom imela delo? Bo kdaj pravica na tem svetu? Bodo lopovi, vsi lopovi, kdaj kaznovani? Bo narava kmalu popenila in nas zmečkala kot škodljivce?« se zaključijo v srečanju Zemlje in Marsa. »Kako si?«, vpraša Mars Zemljo. »Mah, že kar nekaj časa ne preveč dobro«, odgovori Zemlja. »Vse me boli, težko diham in imam vročino. Staknila sem virus. Bojim se, da je terminalen.«

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE