16.07.2020

Ksenija Benedetti: Najraje bi ji pred vsemi primazala klofuto

Imela sem srečo, da sem lahko na svoji poklicni poti preletela svet in prevozila Slovenijo. Na nekaterih postajah se me je čustveno močno dotaknilo kar nekaj dogodkov, ljudi in prostorov. Med njimi štrlijo trije, ki so v meni pustili večne sledi.

Ksenija Benedetti

strokovnjakinja za komuniciranje in protokol

Muzej spomina na holokavst v Washingtonu 

Muzej groze in obupa v Washingtonu je mogočna učna ura krhkosti svobode, ki vpije o nujni potrebi po neprestani pozornosti do ohranjanja demokratičnih vrednot, ki lahko spolzijo iz naših življenj, ne da bi to sploh opazili ali se tega zavedali. Grozote holokavsta in drugih svetovnih genocidov, neskončne sovražnosti, povožene človekove pravice, lažni miti napredka kot paravan drugim zavrženim ciljem, lahko zrasejo iz povsem nedolžnih semen, ki so na prvi pogled videti kot marjetice na poletnem travniku. Tudi požig našega Narodnega doma v Trstu se je zgodil več kot eno leto pred tem, ko je bila uradno ustanovljena Fašistična stranka Benita Mussolinija. Torej ob požigu fašizem uradno še ni obstajal in je bila Italija kakor da še demokratična država, Mussolini pa je takrat zatrjeval, da gre le za liberalno zaščito svobode izražanja. Zgodovina je odlična učiteljica, kljub temu da jo včasih ljudje obirajo, obračajo in oblačijo vsaj po svoje. 

Politiki, političarke in vsi, ki oblikujete javna mnenja in stanja prosim, prosim, prosim, razmislite, dobro in temeljito, kaj izjavite in kaj zapišete (in seveda tudi kaj naredite)! Vaše nestrpne besede so neizogiben začetek plazu niza posledic izrečenega in v njih tlijo iskre, ki so, sploh v teh časih, tik pred požarom. Požgite raje vaše neprimerne in hujskaške zapise, še preden se vam rodijo v mislih. 

Muzej te skoraj prisili k ukrepanju - najmanj s kultiviranjem občutka moralne odgovornosti vsega, kar se okrog tebe dogaja, in z nenehnim bivanjem s strpnostjo. Med obiskom, kjer bi morala na očesnih pecljih spremljati predsednika in njegove morebitne nepredvidene protokolarne potrebe med ogledom muzeja, sem se umaknila od delegacije in stisnila v neki neobljuden kot, ker me je zvilo v klopčič gorja in zatrtih solz. Ravno danes mi je nekdanji neprotokolarni sodelavec, ki sodi med srčne, bistre in pogumne ljudi in ki mu večkrat zaradi svojega značaja barve pravice za njegov poklic prehitro uide kakšna (tehtna) beseda ali dve preveč in je zato od šefov bil pogosto kaznovan, poslal sporočilo, znan citat protestantskega duhovnika, antifašista in teologa Martina Niemöllerja, ki gre nekako takole: »Najprej so prišli po socialiste; nisem se oglasil, saj nisem bil socialist. Potem so prišli po sindikaliste; nisem se oglasil, saj nisem bil sindikalist. Nato so prišli po Jude; nisem se oglasil, saj nisem bil Jud. Potem so prišli pome – in nikogar več ni bilo, ki bi se zavzel zame.« 


Srebrenica

Srebreniški pokol, poboj, masaker, genocid 8.372 muslimanskih dečkov in mož, ki so ga julija 1995 v okolici Srebrenice izvedli bosanski Srbi pod vodstvom generala Ratka Mladića in takratnega predsednika Republike Srbske Radovana Karadžića, je v evropski zgodovini zapisan kot eden najhujših zločinov po drugi svetovni vojni. Nekateri bodo in so dejali, da je bilo število žrtev v povojnih pobojih na ozemlju nekdanje Jugoslavije velikokrat več. Zdi se mi nespodobno in nepietetno na neki način skoraj »tekmovati«, kateri zločin je bil hujši in na obletnico zavrženega ostudnega dejanja v Srebrenici obračati pozornost drugam. 

Da ne bo nesporazuma: VSAK pokol, poboj, genocid je zavržno in ostudno dejanje, ki ga je potrebno obsojati in krivce zanje obsoditi. To se v preteklosti ni vedno zgodilo, zločinci vseh vrst so jo gladko odnesli brez prask. Tudi genocid v Srebrenici je po petindvajsetih letih žal »postal metafora za vojne zločine, ki ostajajo nekaznovani«, kot je zapisal Boštjan Videmšek v Sobotni prilogi. Predsednica organizacije Matere Srebrenice Munira Subašić je bila na letošnji žalni slovesnosti zaradi epidemioloških omejitev ena redkih govork v živo in njeno sporočilo vojnim zločincem je bilo: »Preganjali vas bomo in nikoli se ne bomo utrudili. To je naša pravica in dolžnost.« 





Letos mineva 25 let od genocida v Srebrenici. Foto: REUTERS/Dado Ruvic

O Srebreniškem grozljivem in nepojmljivem masakru reči ali zapisati KARKOLI drugega kot to, da je to ostudno, zavržno, grozljivo, okrutno dejanje, ki se nikoli več ne sme ponoviti, je – najmanj – izjemno žaljivo in nepietetno do žrtev in njihovih svojcev. Kot je tudi do konca nesprejemljivo in nepietetno iz pobojev ustvarjati cinične dovtipe, kot je bil ta, ki sem ga doživela med nekim obiskom v tujini s strani članice delegacije, ki bi ji najraje pred vsemi primazala klofuto. Takoj za njo pa še našemu visokemu državnemu predstavniku, s katerim je komunicirala. Z delegacijo smo sedeli v avli hotela, okrog deset nas je bilo okrog mize, moje mesto je bilo bolj pri robu, kljub temu mi pa ni ušel malo tišji pogovorček, v katerem je ena izmed članic delegacije našemu visokemu državnemu predstavniku tik ob ušesu, kakor da diskretno in s ciničnim izrazom zašepetala: »Ni prav, da so pri nas po vojni pobili toliko ljudi.« (Trenutek tišine.) »Premalo so jih!« Visok politični predstavnik se je le nasmehnil, rekel pa ni nič, pa sem močno upala in pričakovala, da bo. Ker bi MORAL! »Kaj ste rekli, prosim?«, sem dejala od daleč. Odgovora ni bilo. Demonstrativno sem vstala in odšla v sobo. 

Kako vendar ne moremo empatično razumeti, da vsaka družina joče za svojimi pobitimi ali v koncentracijskih taboriščih po Evropi ali na bazoviški gmajni ali v Dražgošah ali v Hudi jami. Ob tem res ni pomembno, kakšna so vaša prepričanja, tako se pač nikoli in nikdar ne komunicira. Pika. Politiki, političarke in vsi, ki oblikujete javna mnenja in stanja prosim, prosim, prosim, razmislite, dobro in temeljito, kaj izjavite in kaj zapišete (in seveda tudi kaj naredite)! Vaše nestrpne besede so neizogiben začetek plazu niza posledic izrečenega in v njih tlijo iskre, ki so, sploh v teh časih, tik pred požarom. Nasilnim napalm požarom. Požgite raje vaše neprimerne in hujskaške zapise, še preden se vam rodijo v mislih. Če pa se takim mislim ne morete upreti, jih, glasno prosim, zadržite zase. 


Oktobra 2008 sem v delegaciji s slovenskim predsednikom v Srebrenici onemela. Iz tišine morja belih kamnitih spomenikov je bilo na ves glas slišati in čutiti krike in muke žrtev in njihovih okrutno odvzetih življenj. Ob pogovoru predsednika z materami žrtev sem opazovala njihove trpeče obraze, ki so v trpljenje spremenili tudi mojega. In spet sem se med obiskom, kjer bi morala na očesnem peclju spremljati predsednika, umaknila od delegacije in obstala med tisto kruto krvavo belino spomenikov, kjer me je ponovno zvilo v klopčič gorja in neustavljivih solz. 

Vatikan

Če bi se morala glede verskega prepričanja označiti, moram sesti na gugalnico med agnosticizmom in ateizmom. A vsakič, ko sem v Vatikanu vstopila v papeževe prostore in se počasi premikala do sobane, kjer nas je sprejel papež, sem zopet obnemela. V zraku je lebdel zame nerazumljiv spokoj z okusom neke nedoločene čiste dobrote. Menda imajo take vibracije prostori, kjer se veliko meditira, sama s tem nimam veliko izkušenj, ker sem s klasično meditacijo opravila po prvih poskusih pri svojih 19. letih. Svoje meditacije najdem v naravi, v knjigah in glasbi, v družbi z ljudmi, ki jih imam rada. Mir, ki sem ga občutila tam, je povzročil, da sem se – tudi takrat - med čakanjem na sprejem umaknila od delegacije ob okno, kjer me je zvilo v klobčič breztelesnega miru in mnogih vprašajev. Tudi pod križem so se v preteklosti dogajali ostudni zločini in so gorele knjige. Pa vendar se mi je tisti trenutek tam, predvsem takrat pred vrati papeža Frančiška zdelo, da lahko razmislek, zavedanje, čuječnost, molitev, posluh do drugače mislečih, meditacija, ustvarjanje, potrpljenje, razumevanje, umirjenost - kakor pač komu ustreza, spremenijo človeka na bolje. Naivno? V naši realnosti neizvedljivo? 

Opomniki grozot holokavsta, genocida, pobojev in vojn vseh vrst, vpijejo in kličejo k človeštvu: ne pozabite, kam vodijo take steze. Hitro se lahko znajdemo v citatu Martina Niemöllerja. Ali celo z orožjem v rokah. Nikar. NIKAR! Zavijmo stran iz teh poti! 

Te mesece bi bil za to skrajni čas. Morda pa je za to že prepozno. Akcije nekaterih so ustvarile reakcije drugih in potrpljenja na nobeni strani ni več. Racio je globoko utopljen v samo svoj prav in zaslepljen s čustvi, ki niso prav nič v sozvočju s sobanami iz Vatikana. Se bo res treba udariti? Z nepremišljenimi hujskaškimi besedami, z ustvarjanjem nekonsistentnih obljub, ki danes so, jutri jih več ni, z mešetarjenjem z javnim denarjem in udejanjanjem maščevalnih ukrepov za vse, ki mislijo drugače, ne glede na stran, na kateri so, se ustvarja predsoba za prav nič več demokratičen svet. In vse to ni od včeraj. Nabiralo se je dolgo. Opomniki grozot holokavsta, genocida, pobojev in vojn vseh vrst, vpijejo in kličejo k človeštvu: ne pozabite, kam vodijo take steze. Hitro se lahko znajdemo v citatu Martina Niemöllerja. Ali celo z orožjem v rokah. Nikar. NIKAR! Zavijmo stran iz teh poti!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE