Mamina mama KRISTINA MALE. Moja nona. Herojka.

Ponosna, pokončna, prebrisana. Starši so me vse tja do najstniških let redno vozili k njej domov, v njeno »zdravilišče«, na Pregarje v Brkinih, kamor rada zahajam še danes. Z zdravo hrano je znala moja bleda otroška lica pobarvati v rdeča. S samo njej znanimi ustvarjalnimi fintami me je prelisičila in prepričala, da je jabolko tortica. 

Med drugo svetovno vojno je morala pogosto razlagati fašistom z mahajočimi brzostrelkami, da ne ve, kje je nono (prvoborec in partizanski aktivist) in da ne razume, kaj govorijo, medtem, ko je bil nono skrit v hiši v kleti. Za krilo sta se jo držala majhna otroka Marija in Ivan. Ko se je po vasi razvedelo, da bodo požigali hiše in v njih ljudi, je z njima zbežala v gozd, kjer so se skrili. Deževalo je. Slekla se je, da je s svojimi oblačili pokrila svoja otroka. Zjutraj so jo našli skoraj mrtvo.

Še zdaj jo slišim govoriti: «Čuj na, poslušej me, ne bom tu za zmirej« - kadar je nisem dovolj pozorno poslušala. Rada se je lepo uredila. Rada je pekla potice in sejala in žela na svojih njivah. Rada je pela, sadila rože, rada je postregla kavo in pecivo pod brezo na dvorišču in klepetala s sosedo Julo. Dočakala je častitljivo starost 94 let. Skoraj do zadnjega dne je bila bistra in neuničljiva. Dala mi je ponos in prebrisanost. 

Foto: osebni arhiv

Očetova mama MARIJA MAHNE. Moja stara mama. Bela štrega.

Ja, tako je bilo, mama od mame je bila nona, mama od očeta pa stara mama. Verjetno zato, da sem jih tudi na tak način razločila. Stara mama je bila iz hrušiške kmečke družine (tudi Hrušica, očetov rojstni kraj, je v Brkinih), njen brat je živel v Združenih državah Amerike. Poslal ji je vozovnico za ladjo, da bi se mu v Ameriki pridružila, a ona ni želela zapustiti staršev in Hrušice. Vozovnico je prodala in si za ta denar kupila šivalni stroj, s katerim je kot priučena šivilja šivala obleke za vso družino.

V predalu v kuhinji je vedno imela meni slasten »papir za jest« (cerkveno hostijo). Ker nismo hodili v cerkev, me je z njo hranila pri njej doma in me tako po njeno blagoslavljala ne da bi mi razlagala, kaj to sploh je. »Za vsak slučaj« mi je dajala po več kosov hkrati. Bila je malček čarovnica. V breztelefonski dobi je vedno vedela (ne le slutila), kdaj se bo njen sin, moj oče, sedmi od njenih osmih otrok, nenapovedano pripeljal mimo vasi, ko se bo vračal iz kakšne službene poti in vedno je ravno takrat zlezel iz pečice njen sveže pečeni omamni jabolčni štrudelj. Zaradi pranja perila v potoku, v zelo mrzli vodi, je staknila revmo. Vrnila se je k potoku in mu rekla: «Tako kot si mi revmo dal, mi jo tudi vzemi«. In revma je izginila. Dala mi je skrbnost in pragmatičnost. 

Foto: osebni arhiv

MARIJA MAHNE MALE. Moja mama. Hrast.

Njeno otroštvo je bilo speto z vojno. Pravi, da se ne spominja, da bi se kdaj igrala, spominja pa se dima gorečih hiš in smrtnih klicev na pomoč ljudi v sosednji vasi Zajelšje. Po vojni jo je ujel tifus, izpadli so ji vsi lasje, prostora v bolnišnicah ni bilo, z domačimi zdravili jo je pozdravila moja nona. Premagati tifus je bil takrat čudež. Lasje so ji ponovno zrasli, dokončala je Učiteljišče v Kopru (kasneje še fakulteto) in postala učiteljica.

Njena prva služba je bila na Tatrah v Brkinih, v šoli, ki jo je sezidal njen oče. Bila je ravnateljica, učiteljica in včasih čistilka - vse obenem. Njena učiteljska pot se je nadaljevala na Pregarju, v Hrvatinih, Kopru in Luciji. Bila je ravnateljica treh šol. Za svoje delo je pred nekaj leti prejela več kot zasluženo državno nagrado. Z občinskimi veljaki se je pogosto sabljala. Na »njeno« najlepšo šolo Antona Ukmarja so prihajali na ogled predstavniki različnih držav, ker so jim imeli kaj pokazati. 


Nekoč, še v bivši skupni državi, so delegaciji iz Avstrije (takrat sovražni zahod gnilega kapitalizma) hoteli pokazati, da niso politično obremenjeni, ampak strokovno in prostorsko bogati, zato so odstranili majhen delček velike razstave o Titovem življenju. Ob odhodu so bili avstrijski gostje presenečeni tudi nad sproščenostjo otrok, ki so jim v angleškem jeziku razkazali šolo. Izrekali so iskrene zahvale in priznanja. A se je po njihovem odhodu zbudila slovenska politika in mami težila, zakaj je umaknila del razstave in postala je politični problem. Zagovarjati se je morala na sestankih CK. Težili so ji tudi, ko so šolskemu kuharju (brez njene vednosti) ob kosilu za veliko noč jajca »slučajno« padla v čebulo in se obarvala rjavo. Težili so ji, ker je vztrajala pri svojem prav, ki je bil prav za otroke in njihovo vzgojo.

Moja mama zna. Zna graditi šole (Anton Ukmar v Kopru), pa telovadnice tudi (v Kopru in Luciji). Zna se boriti, vztrajati, odpustiti. Zna spremeniti mnenje, ko ji nekdo poda argumente in jo prepriča nasprotno. Zna pomagati. Vedno in vsem. Tudi kadar kdo ne želi. Zna upravljati s »fejsbukom«. Ko me je nekoč klical zavarovalni agent in me vprašal, kako lahko pride do mame, ker je ne dobi na telefon, sem mu rekla, naj ji piše elektronsko sporočilo. Malce se je nasmehnil in rekel: »A ona uporablja mail? Mislim – sem videl njeno letnico rojstva …« Rekla sem mu: »Eeej, mladi mož, ona uporablja ne le mail, ampak tudi fejsbuk, najpametnejši telefon, kosilnico, avto in še mnogo drugega.« In potem jo je srečal v živo in me poklical nazaj samo zato, da mi pove, kako super mamo imam.

Moja mama zna biti multipraktik, zna smučati in igrati rokomet. In opremiti stanovanje in pisarno. In dekorirati. In se lepo obleči. In se namaškarati. In trmariti. Zna se tudi jeziti. Pred sto leti mi je podarila klofuto, ker sem si v domači kopalnici nenapovedano pobarvala lase iz blond na črno. To je bila edina fizična klofuta, ki sem jo v življenju prejela od nje. Besednih klofut je bilo več, o koristnosti bi se dalo razpravljati. Ko sem se tetovirala pri 42 letih z mano ni govorila nekaj dni. Jaz pa z njo ne.

Zna tudi slikati. In zelo mi je žal, da tega že dolgo let ne počne več.  Zna kuhati, kar je v nasprotju z mnenjem nekaterih in verjetno tudi z njenim osebnim. Posebno se ji posreči jabolčni štrudelj, njoki in bučna juha.  Zna vrtnariti, posaditi rože, vrtnine in drevesa. In nabrati nonin čaj. V njenih, naših Brkinih. Zelo zna vzgajati mlade. Nadarjene in nenadarjene. In tudi starejše. Mene, na primer, še vedno vzgaja. V teh letih se ji ne upiram več. Ljudje mi sicer pravijo, da sta me skupaj z očetom vzgojila v eno fajn žensko. Dala mi je delavnost, ustvarjalnost, altruizem, empatijo, načelnost, vztrajnost, trmo, pokončnost. 

Foto: osebni arhiv

DAMJANA FINK. Moja naj. Vila.

Z Damjano sva skupaj od gimnazije dalje. Bili sva cimri in neločljivi prijateljici. V malem enosobnem stanovanju na Viču sva se med študijem naučili samostojnosti in mnogih življenjskih naukov, ki jih lahko usvojiš samo opečen s prakso. Z njo sem se tudi naučila, kaj je por in majoneza in kako dobri sta ti jedi v paru. Za majonezo ji še danes ne odpustim. Pa ostrigla sem jo, njene frizure se ne bi sramoval niti najboljši frizer v Parizu. Damjana igra violino, obvlada jogo, zna pisati, hodi na nevsakdanja potovanja in je najbolj senzibilen človek, kar jih poznam. 

Po študiju se je preselila v Rim, kjer se je spela z enim najlepših in najboljših Rimljanov, fizioterapevtom, motoristom, bobnarjem in pekom najboljših pic in sladic, in si z njim ustvarila družino. Tam daleč živi še danes. Vsa leta si skoraj vsak dan piševa. Ko sva se z Borisom poročila, je bila moja poročna priča. Poleg njenega moža in Katje edina izven družine, ki je bila prisotna na poroki. O meni ve vse. Več kot jaz sama. Dala mi je čutnost, nenadomestljivo prijateljstvo in zanesljivost. 

Foto: osebni arhiv

KATJA PEGAN. Moja naj. Kraljica.

Ko vstopi v prostor, se prižgejo vse luči. Neustrašna, neustavljiva, borbena, ustvarjalna, ognjena, strastna, čustvena, empatična. Z življenjem, ki jo je pogosto bičalo. Pranona, nona in mati koprskega gledališča, režiserka in gledališka učiteljica. Moja garde dama, ko je potrebno. Moja spovednica, ko je potrebno. Pobira vse moje notranje kamne in jih zabriše v morje. Zataknili sva se malce kasneje, a ta hakeljc nikoli ni popustil. Skupaj sva rodili marsikatero državno proslavo. Je ena redkih, ki jih zna narediti. Ravno prav so srčne, ravno prav sporočilne, ravno prav prazniku primerne, ravno prav iskrive in igrive, ravno prav ustvarjalne, z ravno pravšnjo energijo in zanosom. Želela sem, da naju z Borisom poroči prav ona. Nikogar drugega si nisem predstavljala v tej vlogi. Opravila je z odliko, ki je lastna samo njej. Dala mi je energičnost, strastnost in odločnost. 

Foto: osebni arhiv

VSE MOJE

Lidija Male, moja sestra, ki je sestrična in s katero sva bili vsa otroška in mladostna poletja neločljivi; prijateljica Nataša Tozon, bestička iz osnovne šole, naj veterinarka z vsemi titulami, ki skrbi za moje mačke; Ajda Smrekar in Tina Pogorelčnik, familija; nekdanje sodelavke & prijateljice Karmen Čuden, Mima Vrhunc, Mojca Sila, Katja Kustec, nekdanje namestnice Tanja Kolenc Koprivc, Zdenka Simčič in Miriam Feder; moje sedanje nad sodelavke na Pedagoški fakulteti Koper dr. Mara Cotič, dr. Jurka Lepičnik, Tanja Marsič, Nuša Vatovec in Andreja Perčič; predsednikova šefinja, dr. Alja Brglez, moja sopotnica pri mnogočem, Laura Benedetti, še ena »sestra«, Edita Frančeškin in Jasna Čebron, moji tršici iz osnovne šole in gimnazije, ki sta tudi »krivi«, da pišem in vi zdaj tole berete; Nuša Gregorič in Marija Gombač Simoniti, moji klavirski učiteljici, ki sta skupaj z radijsko muzikologinjo Leo Hedžet »krivi«, da sem zavila v glasbo in na muzikologijo, Fanči Kuhar, moja prva direktorica, Vesna Milek, fatalka in kulturna vsevednica, Silva Baruca, moja večna skrbnica las (čeprav sem zdaj večkrat v rokah drugih). Dale so mi vero v dobro. 

IN NEPOGREŠLJIVE

Medicinske sestre, negovalke, prostovoljke, gasilke, vzgojiteljice, učiteljice, profesorice, znanstvenice, umetnice, poustvarjalke, športnice, vojakinje, policistke. In vse tiste, ki vsak mesec dokazujejo, da znajo čarati med delom, upravljanjem svojih pogosto mnogo prenizkih plačil in potreb njihovih družin. Dale so mi moč.

To so moje ženske nadvse. To je moj marec.

 HVALA!