Ksenija Benedetti: Kar je doživel moj oče, se ne bi smelo dogajati
Veliko mojega časa je odteklo v bolnišnicah, veliko je bilo srečanj z zdravniki, zdravnicami, medicinskimi sestrami in zdravstveniki, pa tudi s sistemom zdravstva. Pogosto zelo na glas povem, da so zame poklici, kot so gasilec, učitelj, zdravnik, medicinska sestra, negovalka, reševalec, policist (vsi našteti v obeh spolih, seveda), poklici s plemenitimi poslanstvi, ki v družbi niso dovolj cenjeni (morda z izjemo zdravnikov) in so gotovo premalo plačani. Največkrat jih opazimo in začnemo ceniti šele takrat, ko jih krvavo potrebujemo. Globoko se klanjam tudi vsem prostovoljcem in prostovoljkam, ki pomoči potrebnim podarjajo svoj čas in sočutje.
Otrpnila sem. Vsa moja eruptivna energija je šla v to, da nisem nič siknila nazaj, da sem pomagala očetu vstati in ga odpeljala iz demonskega prostora. Tiho in v grozljivi stiski sva odšla domov.
Na področju sistema podhranjenega zdravstva šepamo že dolgo. Predolgo. Pa ne zaradi ljudi, ki delajo v njem. Zdravniki, kot so onkologinja in onkolog dr. Martina Vrankar in dr. Janez Žgajnar, nevrologi dr. Fajko Bajrovič, dr. Dimitrij Lovrič in dr. Bojan Rojc, ginekolog in ginekologinja dr. Aleksander Merlo in Danica Hrvatin, tirolog dr. Edvard Pirnat in splošni zdravnik Sašo Kavčič, so izjemni zdravniki, katerih delo sem kot bolnik ali svojec bolnika spoznala zelo od blizu in z osebnimi izkušnjami. Izjemni strokovnjaki in izjemni ljudje, ki svoje delo opravljajo kot svoje poslanstvo in ne le kot svojo službo in ki znajo s pacienti in njihovimi svojci komunicirati na način, da se kljub nesrečnemu stanju, v katerem so se znašli, ob pogovoru z njimi, počutijo bolje in mirneje. In prav tako počutje je za zdravljenje ob boku primernih zdravil izjemnega pomena.
To je bil uvod v resnično zgodbo srečanja mojega očeta s konzilijem zdravnikov na ljubljanski Onkologiji, ki ga nikoli ne bom pozabila. Pa ne zaradi očetove bolezni, ampak zaradi odnosa neke zdravnice do podajanja informacij v zvezi z njegovo boleznijo. To je pripoved o nikakršnem odnosu zdravnice do pacienta, ki ga v žilah zdravstvenih delavcev, ki so večinoma predani in srčni ljudje, ne bi smelo biti niti za ščepec. To nikakor ni kritika kar počez, je le pripoved, kaj se lahko zgodi, skoraj mimogrede, morda včasih celo nehote, ko se pozabi na to, da pacient ni le »primer«, številka, temveč čuteči človek z imenom in priimkom.
Z očetom sva nekega dne na Onkološkem inštitutu čakala, da se odprejo vrata v posvečeno sobo, kjer se zdravnice in zdravniki, člani konzilija, pogovorijo s pacienti o njihovem zdravstvenem stanju. Vedela sva, da očetove (izvrstne) zdravnice dr. Martine Vrankar na njem ne bo, ker je bila nujno zadržana drugje, o čemer naju je predhodno obvestila. Oba sva bila nemirna, nisva vedela, niti približno, kakšne odločitve so sprejeli v zvezi z zdravljenjem in kdo se bo z nama pogovarjal. Končno so naju poklicali v prostor, ki je bil razdeljen na dva dela. V prvem sta bili dve pisalni mizi in ob njima nekaj prostora, v drugem pa se je videla velika miza za sestanke in veliko stolov, razporejenih ob njej. Mislila sem, da se bomo preselili za večjo mizo in se tam sede mirno in obzirno pogovorili. Gre vendar za življenje človeka! Nismo se preselili. Prostor, kjer bi lahko bolj človeško opravili pogovor, je ostal prazen, čakajoč na kakšne druge, morda »bolj pomembne« sestanke.
Očeta so v prvem prostoru ob pisalnih mizah posedli na pisarniški stol, okrog njega se je v polkrogu STOJE postavilo približno 10 zdravnic in zdravnikov v belih haljah s pogledi in obrazi, ki niso pripovedovali ničesar dobrega. Postavili so me k vratom, nekaj metrov stran od očeta. Prizor, ki bi zamajal vsakega, tudi zdravega človeka. Kot bi postavili obsojenca za najhujše kriminalne delikte, preden bi mu ljudstvo izreklo sodbo. Manjkal je le močan reflektor, usmerjen v njegov obraz. Oblil me je srh. Nato je zdravnica, ki je konzilij vodila, s suhim, rezkim, trdim glasom strogega policijskega inšpektorja, na hitro povedala: »Jah, Mahne, tele vaše izvide smo pregledali in nimamo več kaj. Zdravili vas več ne bomo. Pojdite domov.« »Koliko časa še imam?«, je vprašal moj oče. »Jah, takole bom rekla,« je zdravnica nadaljevala z glasom, kot bi se pogovarjala o okvari pralnega stroja: »Dajte se veseliti vsakega dneva sproti. Kako naj vam to povem, no, na primer – če bi bila gospa Benedetti, vaša hči, sedaj noseča, se vi ne bi mogli veseliti te novice.«
Na način, kot se je do očeta obnašal tisti konzilij in predvsem tista zdravnica, se ne obnaša niti z nekom, ki ima prehlad, kaj šele raka. Tudi če so izvidi slabi, tudi če zdravljenje ni več možno in je treba to pacientu povedati, se to NIKOLI ne bi smelo narediti na način, da ga ubiješ že pred smrtjo.
Ja, natanko tako. Preberite še enkrat. In še enkrat. Ne vem, od kod se je vanjo priplazila prispodoba o moji nosečnosti. Pri triinpetdesetih. »Čakajte malo,« sem se oglasila. »Kaj zdaj to pomeni? Da zdravljenje ni več mogoče?« Zdravnica pa suho in rezko nazaj: »Tako je. Gospod naj gre domov.« Nato se je oglasila mlajša zdravnica, ki je prebrala očetov in moj obraz osuplosti in razumela, da je tak način odnosa do pacienta narobe, narobe, zelo narobe in mehkeje ter veliko bolj človeško povedala, da so izvidi slabi, da bi bilo nadaljnje zdravljenje zanj mukotrpno in brez učinka, ki bi si ga želeli. Želela je na neki način popraviti obupno komunikacijo kolegice, a je v trenutku, ko je to izrekla, bila deležna ubijalskega pogleda glavne zdravnice, ki je nemo kričal: «Kaj se zdaj ti oglašaš, saj sem že jaz povedala. Utihni!« In je iz strahu pred nadrejeno zdravnico, pogledala v tla in res utihnila. Tudi vse ostale bele halje so ostale neme in s svojo belino postale nepremične ledene rože na mrzlih oknih pogube. Nihče si ni upal ničesar reči. Zakaj so potem vsi tam?
Otrpnila sem. Vsa moja eruptivna energija je šla v to, da nisem nič siknila nazaj, da sem pomagala očetu vstati in ga odpeljala iz demonskega prostora. Tiho in v grozljivi stiski sva odšla domov, šele čez čas sva se pogovarjala o tem in se odločila, da njegovi zdravnici o tem grozljivem dogodku vse poveva. Naslednji dan sva z njo govorila, pomirila naju je, povedala, da je še vedno nekaj drobnih možnosti za zdravljenje, čeprav so izvidi res slabi, in čez nekaj dni so ga sprejeli v bolnišnico, kjer so s tem zdravljenjem, zelo blago kemoterapijo, tudi pričeli.
Ni bilo lahko, oče ni ozdravil, je pa pridobil še nekaj dragocenih in mirnih mesecev življenja, nekaj tudi doma, na svoji uti na vrtu. Predvsem pa ga je ODNOS njegove zdravnice do njega pomiril. Čutil je, da nekdo zanj res dela vse, kar je mogoče, da bi mu bilo bolje. In živeti s tem občutkom, tudi če veš, da odhajaš, je veliko lažje, čeprav je moral oče na obsevanje, ki bi bilo zaradi hitro razvijajoče rakaste tvorbe potrebno opraviti TAKOJ, tako kot vsi drugi čakati dolgo, res dolgo, bolezen se je ta čas neomejeno razvijala … A to s čakalnimi vrstami je druga, tudi zelo boleča zgodba, prekrita z mnogimi jezami in žalostmi.
To ni pripoved o očetovi bolezni, ni pripoved o zdravljenju in možnostih zdravljenja, ni pripoved o čakalnih vrstah in zdravstvenih sistemih. To je pripoved o odnosu do človeka, zdravnika do pacienta, ki ne bi smel biti suha birokratska črka na zdravstvenem kartonu s pozitivnim ali negativnim »izidom«. To je pripoved o tem, da lahko isto slabo novico sporočiš na način, da bo človeku z uničujočo boleznijo lažje. Na način, kot se je do očeta obnašal tisti konzilij in predvsem tista zdravnica, se ne obnaša niti z nekom, ki ima prehlad, kaj šele raka. Tudi če so izvidi slabi, tudi če zdravljenje ni več možno in je treba to pacientu povedati, se to NIKOLI ne bi smelo narediti na način, da ga ubiješ že pred smrtjo. Pa je lahko to zaradi mene najbolj uspešna zdravnica v vesolju. A njen odnos do sočloveka je kamnit, leden, birokratski, brez sočutja, brez empatije in posredno zelo škodljiv tudi za tisto najbolj poškodovano zdravje ljudi. Sporočila o zdravstvenem stanju in poteku zdravljenja se lahko sporoči na tisoče načinov, takega pa med njimi ne bi smelo biti.
Vsakodnevna srečanja s težkimi bolniki, mnogimi na koncu življenjske poti, so izjemno občutljiva. Če se z njimi srečuješ vsak dan, verjetno zgradiš čustveni imunski sistem, da te odhajanja bolnic in bolnikov ne prizadenejo vsak dan znova in močno, sicer bi svoje delo težko opravljal. A odhajajoči takega odnosa in komunikacije, ki jo je doživel moj oče, res nikoli ne bi smeli izkusiti.
Sicer pa gre moja globoka in iskrena zahvala Onkološkemu inštitutu in ljudem, ki v njem delajo z vso srčnostjo in s predanostjo neumorno iščejo vse možne poti do ozdravitve ter vse možne načine, da bi bilo obolelim in njihovim svojcem lažje prenašati bolečine vseh vrst. In takih, na srečo, je veliko.
