Ksenija Benedetti: Gospe in gospodje, kje ste bili zadnja leta

Sreda, 6. januarja 2021

O presenečenju res ne moremo govoriti. Presenečenje je bilo le to, da različne javnosti in različne službe na ta in tak dan niso bili pripravljeni. Olje na ogenj in današnjo eksplozijo je Donald Trump počasi, vztrajno in neprekinjeno dolival vsa štiri leta predsedovanja. Zadnje pol leta je javno in jasno govoril, kaj bo naredil, če ne zmaga, zadnja dva meseca pa dodajal strupene češnje na torto in vsak dan grozil in ščuval ljudi. Njegova stranka ni le njegov nedolžni talec, vse to je sama dopuščala, podpirala, si nadevala prozorne krpe preko svojih oči in vtikala porozne čepe v ušesa. Slepa (ali oportunistična?) je bila pravzaprav že od vsega začetka, ko so Trumpa izbrali za svojega kandidata za predsednika ZDA in ga nato tudi ponosno izvolili. Iz svojih udobnih foteljev je mirno opazovala, kako njegova srditost in ščuvanje ljudi raste in raste. 

Ko sem si na dan prisege Donalda Trumpa poskušala predstavljati, da bi v primeru, če bi Slovenijo morda obiskal, morala dobrodošlico izreči njemu, se z njim rokovati in oddelati njegov obisk, sta se moja profesionalnost in odnos do moje službe upognila in dokončno zlomila. 

V resnici bi bilo dovolj že, če bi Donalda Trumpa samo nekaj časa opazovali in poslušali, kaj in kako govori, pa bi vam bilo hitro jasno, za kakšen tip človeka gre. Že njegova mimika in njegova celotna nebesedna komunikacija je glasno zgovorna. In njegova melodika govora. Če bi utegnili prebrati o njem še kakšno knjigo, recimo tisto, ki jo je napisala njegova nečakinja Mary Trump, sicer doktorica klinične psihologije, z naslovom Preveč in nikoli dovolj: Kako je moja družina ustvarila najnevarnejšega človeka na svetu, se ne bi mogli izogniti vprašanju, kako je mogoče, da takšen tip človeka dobi v roke tako moč. Poleg vseh njegovih značajskih lastnosti, ki niso prav nič državniške ali predsedniške, prevzem oblasti zanj pomeni lastništvo države in ljudi in ne prevzemanje odgovornosti za upravljanje države v imenu vseh ljudi, tudi tistih, ki si drznejo misliti drugače kot on. 

Četrtek, 7. januarja 2021

Pozivi Trumpovih fanatikov k obešenju podpredsednika Penca, ki je zanje postal izdajalec, jasno kažejo, da je, ko enkrat prestopiš tanko črto skrajnosti in sovraštva, pot nazaj izjemno trnova, skalnata in strma. Razpoko, ki jo je Donald Trump razširil, bo težko zakrpati. 

Poslušam in gledam posnetke, kako kongresna policija sama spušča pučiste v kongres. Ne vem, če bi kdorkoli lahko vdrl v stavbo, če bi jih varnostne službe hotele ustaviti. Stavba se da zaščititi, desetkrat, če je treba, ampak verjetno to nekomu ni bilo v interesu. In poleg vsega strašnega je strašljivo tudi to. 

Zmoto počasi spoznavajo tudi razumni republikanci. Nekateri izmed njih Trumpu pripisujejo odgovornost za nasilje, mnogi se od njega oddaljujejo. A mnogi so še vedno oportunistično tiho in mislijo na tistih 74 milijonov volivcev, ki jih ne bi bilo dobro izgubiti. Nekdanji zunanji minister Colin Powell je po napadu na kongres izjavil, da se nima več za republikanca. Dodal je, da bi republikanski uradniki morali ravnati drugače, a se nihče od njih ni želel izpostaviti in govoriti proti predsedniku; potrebovali bi ljudi, ki bi govorili resnico, zaključuje.

Koliko je resnico v politiki sploh možno govoriti, je stvar debate, ki je sploh ne bi smelo biti, čeprav je pogledov na resnico morda lahko več, a prav vsi res niso legitimni. Medtem ko je bila širša javnost osupla nad dogajanjem v kongresu, se v nekaterih skupinah ta napad šteje celo kot uspeh. Nekateri ljudi, ki so vdrli v Kapitol, imenujejo drhal, za druge so to patrioti. A ta resnica je ena sama: v nobenem demokratičnem svetu se to ne bi smelo zgoditi. 

Nobeno presenečenje ni, da so nekateri želeli zvrniti krivdo na Antifo. Nekdo je na nekem družbenem omrežju na mojo obsodbo napada na kongres komentiral, ali nisem med posnetki na enem izmed ljudi opazila tetovaže srpa in kladiva. Ne, nisem opazila. Bilo pa je močno videti morje drugih simbolov: rdečih čepic in zastav s Trumpovim sloganom. Komentator mi je v popolnem slogu zanikanja resnice takoj odgovoril: »Mislite, da se je Antifovcem težko preobleči v Trumpove zagovornike?« Šlo bi mi na smeh, če ne bi bilo žalostno.

Od kje taka popolna slepota ljudi? No, eden izmed napotkov iz Hitlerjevega Mojega boja se glasi: »Za kriminalna dejanja pristašev svoje stranke vedno okrivi svoje politične nasprotnike.« In: »Laži ponavljaj toliko časa, da jim bodo ljudje verjeli.« Nato je sledil še en komentatorjev zapis: »Saj je Trump vendar prosil ljudi, naj gredo domov.« Prosim? Preden je to storil (itak štiri leta ali vsaj dva meseca prepozno) mu je verjetno nekdo moral pošteno izprašiti hlače in nedvoumno povedati: ej, predsednik, gol si, šel boš v zapor in to za dolgo časa. Malo pred izjavo »pejte mirno domov« je namreč ognjevito pozval svoje podpornike, naj skušajo nekaj premakniti in izrekel: »Če se ne boste junaško borili, boste izgubili svojo državo.« Množicam je naročil, naj se napotijo proti kongresu s pozivom, naj odstranijo »šibke« republikanske kongresnike. In po napadu jih je naslovil, no, zdaj pa pojdite domov in dodal:« We love you, you are very special.« (Radi vas imamo, zelo ste nam dragi, op. p.) 

We love you??? You are very special??? Najprej je torej ljudi zavajal z lažmi, potem jih je naščuval, da so zanj izvedli neke vrste državni udar, se radikalizirali v teroriste in nekateri zaradi njegovih laži in ščuvanja umrli. Na koncu pa se jim je odrekel in jih okrivil za vse. Na vesti ima pet življenj. Ne vem, če mu to kaj pomeni in če je sposoben začutiti vsaj trohico odgovornosti. Od zgoraj omenjenega komentatorja, ki ni zmogel izstopiti iz izgubljenih misli, sem se poslovila. Za vedno.

Zgodil se je napad, ki bi moral imeti pravne posledice. Kdor do zdaj ni želel videti, kam pelje sesuvanje institucij in spodkopavanje demokracije, po tej farsi državnega udara nima več izgovorov. 60 (!) pravnih postopkov, ki jih je sprožil Trump, je bilo zavrnjenih. Ob tem je dva meseca pred tem zavajal podpornike s trditvami o volilnih prevarah, ki jih nikjer, na nobenem sodišču, ni mogel dokazati. Res mislite, da so v »volilni zaroti« sodelovala vsa sodišča, kjer so tekli pravni postopki? Da so vsi podkupljeni?

Draga republikanska stranka: če napovedana ustavna obsodba ne uspe, sporočite in podučite 74 milijonov vaših volivcev, ki so za Trumpa glasovali po vašem predlogu, da ste zgrešili in da je bil ta izbor napaka, ki je ne boste nikoli več ponovili. Odločiti se morate, takoj, ali boste postali njegov talec in stranka nasilja, rasizma in avtokracije ali boste to svojo sramotno stran za vedno zapečatili. Saj vem, vem, naivnost in to, ampak – upanje umre zadnje. 

Pozivi Trumpovih fanatikov k obešenju podpredsednika Penca, ki je zanje postal izdajalec, jasno kažejo, da je, ko enkrat prestopiš tanko črto skrajnosti in sovraštva, pot nazaj izjemno trnova, skalnata in strma. Razpoko, ki jo je Donald Trump razširil, bo težko zakrpati. 

Sobota, 9. januarja 2021

Twitter in Facebook sta ukinila račun ameriškega predsednika. Za stalno. Odpovedali so se mu še tudi drugi spletni giganti, od Googla do Snapchata in Youtuba. Dvignil se je glas in glasni zgroženi vzkliki o omejevanju svobode govora, obenem pa te iste vzklikajoče zgrožene  ljudi moti javna RTV, ker ni vedno po njihovem okusu, pa Radio Študent bi ukinili, pa STA bi onemogočili, pa nekaj časopisov bi zradirali, pa vsem kulturnikom, ki si drznejo kaj na glas reči, bi ukinjali statuse.

»Za svobodo govora se moramo boriti, vedno in povsod. Še posebej takrat, ko se na to sklicujejo njeni največji sovražniki in omejevalci,« je zapisal Gašper Andrinek na Twitterju. Ukinitev spletnih računov neodgovornemu umu ni cenzura. Propaganda, laž, širjenje fašističnih idej, rasizma, šovinizma, seksizma je resnični problem. Ne, ukinitev teh računov ni cenzura, to je varnostni ukrep v izogib fojbam za ljudi, ki verjamejo, da je to, kar počne, veliko več kot huda narcistična osebnostna motnja in sociopatija.

Trump tudi danes ne prevzema nobene odgovornosti za napad na kongres. Kakopak. 

Nedelja, 10. januarja 2021

Arnold Schwarzenegger, igralec in nekdanji republikanski guverner Kalifornije, meni, da bo Trump v zgodovini zapisan kot najslabši predsednik ZDA, saj je poskušal spreobrniti poštene volitve. »Drhal ni raztreščila le kapitolskih oken, ampak tudi ideje, ki smo jih imeli za samoumevne, niso le prebili vrat stavbe, v kateri domuje ameriška demokracija, poteptali so sama načela, na katerih je utemeljena naša država.« 6. januar 2021 primerja z nacističnimi napadi na judovske domove, trgovine in sinagoge v noči med 9. in 10. novembrom 1938. Počasi odpira oči vse več republikancev, a njihov izvirni greh, da so Trumpa pred petimi leti oportunistično postavili kot svojega kandidata za predsednika, ni zato prav nič manjši. 

Nevarnost, da Trump po štirih letih ponovno postane predsednik, je realna. Z ustanovitvijo svoje televizije in svojih komunikacijskih kanalov, kjer bodo podpihovalci še bolj podpihovali druge pod-podpihovalce, se to lahko hitro zgodi. 

Ponedeljek, 11. januarja 2021

Ameriški diplomati so včeraj poslali dve okrožnici z obsodbo predsednika Trumpa zaradi spodbujanja vdora v kongres in s podporo zakonitim prizadevanjem za njegovo predčasno odstranitev s položaja. »Tako kot mi rutinsko obsojamo tuje voditelje, ki uporabljajo nasilje in zastraševanje za vpletanje v mirne demokratične procese in sprevračajo voljo volivcev, bi morali tu omeniti Trumpa. Naj svetu sporočimo, da v našem sistemu nihče, niti predsednik, ni nad zakonom ali zaščiten pred javno kritiko.« Še nekaj odprtih oči. Žal pozno.  

Četrtek, 14. januarja 2021

Predstavniški dom ameriškega kongresa je potrdil drugo ustavno obtožbo predsednika Trumpa. Zdaj je na vrsti senat, kjer mora potekati sojenje. Še ena »naj« Trumpova popotnica: postal je prvi ameriški predsednik, proti kateremu sta bili potrjeni dve ustavni obtožbi.  

Ustavno obtožbo je podprlo tudi deset republikanskih kongresnikov. Drugi republikanci sicer Trumpa niso jemali preveč v bran, a pravijo, da bi obtožba še bolj razdvajala ljudi. Resno? Gospe in gospodje, kje ste bili zadnja leta? Prepozno je za te bojazni, dragi republikanci. Razpoka je že tu. In do tega razkola ste pripeljali tudi vsi vi. To nikakor ni le krivda Donalda Trumpa. Ampak s podporo ustavni obtožbi (demokrati potrebujejo še 17 glasov republikancev, da obsodba uspe), bi senat dosegel, da se Trumpu odvzame možnost, da še kdaj opravlja javno funkcijo v ZDA, in odvzem vseh ugodnosti, ki pripadajo nekdanjim predsednikom, od varovanja do sredstev za službene prostore in osebje.

Nevarnost, da Trump po štirih letih ponovno postane predsednik, je realna. Z ustanovitvijo svoje televizije in svojih komunikacijskih kanalov, kjer bodo podpihovalci še bolj podpihovali druge pod-podpihovalce, se to lahko hitro zgodi. Senat, pa čeprav po poteku Trumpove funkcije predsednika, ima moč, da vsem pokaže, da nihče ni nad zakoni, tudi predsednik ZDA ne. In da obstajajo demokratična orodja, ki se jih v takih primerih lahko uporabi. 

Petek, 15. januarja 2021

Po vsem, kar je odvetnik Giuliani za Trumpa naredil, je slednji naročil svojim pomočnikom, naj mu ne plačajo 20.000 dolarjev na dan za njegove storitve. Kakopak. Po uporabi odvreči.

Trump je popolnoma zamenjal svojo retoriko. Zdaj z obrazom angela in pocukranim glasom poziva ljudi k nenasilju. Pravi, da ljudje, ki so vdrli v kongres, niso njegovi privrženci. Moti ga – kako bizarno - tudi njihov videz, kar naenkrat se jih sramuje. Razlogov za ta preobrat je verjetno mnogo, a gotovo se tudi sam zaveda, da mu dvojna ustavna obtožba lahko zapre veliko vrat, ki bi si jih še močno želel odpirati. In če te popolne transformacije ne bi naredil, bi se morda našlo 17 razumnih republikanskih glasov v senatu, ki bi mu odneslo vse privilegije in za vedno preprečilo ponovno kandidaturo, na katero gotovo še računa. 

Sobota, 16. januarja 2021

Spominjam se dneva, ko je novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump pred štirimi leti prisegel. Gledala sem televizijski prenos in razmišljala, kolikšna možnost obstaja, da ameriški predsedniški par obišče Slovenijo, glede na to, da je prva dama doma iz Sevnice, o čemer sicer zelo nerada govori. Mnogi so vanjo polagali vsak svoje upe in verjeli, da bosta Slovenijo obiskala. 

Predstavljala sem si pristanek Air Force One na brniškem Letališču Jožeta Pučnika, ki sem ga v svoji karieri doživela dvakrat. Obakrat sem kot šefinja Protokola Republike Slovenije skupaj z ameriškim ambasadorjem vstopila v slovito letalo, tam izrekla ameriškemu predsedniku dobrodošlico in se z njim rokovala. Obakrat je bil to republikanec George W. Bush. Obakrat glede svojega dela in odnosa do ameriškega predsednika nisem imela nobenih pomislekov (lahko bi sicer zlahka našla kakšnega, a ne tako obremenjujočega, da bi me to pri delu oviralo). Predsednik države je predsednik države in ne oseba z imenom in priimkom. Obakrat smo obisk zelo dobro izvedli, obakrat sem imela priložnost in nekakšno dolžnost s predsednikom malce poklepetati. Ni šlo za kaj več kot vljudnostne fraze in mali pogovor. Pa vendar.

Ko sem si na dan prisege Donalda Trumpa poskušala predstavljati, da bi v primeru, če bi Slovenijo morda obiskal, morala dobrodošlico izreči njemu, se z njim rokovati in oddelati njegov obisk, sta se moja profesionalnost in odnos do moje službe upognila in dokončno zlomila. Zelo, zelo težko bi mi bilo. Pretežko. V bistvu bi zame bilo nemogoče primerno opraviti svoje delo. Osebe in funkcije te osebe ne bi zmogla ločiti. To je še en zelo konkreten razlog, zakaj sem zamenjala svoj poklic. S takimi mislimi ne moreš več biti šef državnega protokola.