Kako teče čas v zadnji dolini pod Triglavom, kamor se pogosto vračate po ustvarjalni navdih?

Tam čas teče drugače že zato, ker veliko bolj občutim letne čase kot v Izoli, kjer sem doma. V svojem drugem domu se napajam z ustvarjalnostjo, občudujem naravo in se vedno znova čudim njeni veličini. Moji možgani v gorah meljejo bistveno drugače kot ob morju.

Zgodbe iz knjige Pravljičarija pod Triglavom, ki je po slabih petih mesecih med bralci že doživela ponatis, niso le povabilo k branju in sobivanju, ampak tudi na izlet v gore ...

Zagotovo tudi k obisku gora, saj se dogajajo v resničnih krajih. Očarljivost Pravljičarije je, da je to moja izmišljena dežela, ki hkrati resnično obstaja. Seveda jo vsak občuti skozi svoje oči: nekdo lahko prepozna celo škrate in palčke, drugi pa konkretne gore, kot so Pihavec, Kriški podi in morda še potok Krajcarica.

Kot otrok sem se zelo rada igrala pod mizo, okrog sem si dala stole, da me ni nihče motil. Pomembno je bilo, da so takrat znali odrasli pustiti otroka pri miru, da se je lahko ukvarjal sam s seboj, da je lahko bil v svojem svetu, tudi v svetu tišine. Zdi se mi, da danes ni tako. 

Osrednji lik teh pravljičnih zgodb iz planinskega sveta je pitbulka Dixie, s čimer želite preseči predsodke o tej pasmi. Česa vas je o pitbulih in ljudeh naučila vaša psička?

Nikoli si nisem mislila, da se bo iz tiste grozovite žalosti, ki me je prežemala, ko je Dixie umrla, lahko rodil tako močan ustvarjalni navdih in me spodbudil, da pišem vedno nove zgodbe za Planinski vestnik. Moja postava je zelo gracilna, pitbul pa je močan pes, ki vzbuja srh pri mnogo ljudeh. Včasih me je kdo pogledal izpod čela in vprašal: Kako lahko imate tako zastrašujočega psa? Morda ravno zato, da razbijem stereotipe, sem odvrnila. Vedno poudarjam, da pes – ne glede na pasmo – ni kriv, če je slabo vzgojen. Sicer pa me je Dixie naučila sobivanja med človekom in živaljo, velike ljubezni, sporazumevanja, tovarištva in slednjič tudi sočutja.

V romanu Lešnikova torta usodnih vezi spomnite, naj ne pozabimo biti dobri in odgovorni starši svojim otrokom, kajti travme iz otroštva in »usodne vezi« bodo morali nositi vse življenje, kot je zapisala Vlasta Nussdorfer. Kateri dogodki iz otroštva so vas pomembno zaznamovali?

Imela sem zelo radostno otroštvo, in ker imam veliko sorodstvo, je bilo zelo pestro. Pogosto smo se družili in ogromno potovali, tako da so bila prva leta zame zelo pomembna, saj se je takrat oblikoval moj domišljijski svet. Do sedmega leta sem bila edinka in sem se skoraj vedno sama igrala in živela v čisto svojem svetu. Spomnim se, da sem se v svoji domišljiji odlično znašla pod vodo, v zraku in na kopnem. Zelo rada sem se igrala pod mizo, okrog sem si dala stole, da me ni nihče motil. Pomembno je bilo, da so takrat znali odrasli pustiti otroka pri miru, da se je lahko ukvarjal sam s seboj, da je lahko bil v svojem svetu, tudi v svetu tišine. Zdi se mi, da danes ni tako.

Nedavno je tudi v slovenščini izšla svetovna uspešnica Tišina v času hrupa Erlinga Kaggeja, vidve s pedagoginjo Renato Srebot pa sta o tem pisali že v začetku devetdesetih.

Za otroke, ki ne poznajo tišine, sva napisali knjigo Potovanje v tišino, ki je prevedena tudi v hrvaščino in že zdavnaj razprodana. Moj sin je odrasel in (še) nimam vnukov, tako da trenutno nisem v neposrednih stikih z otroki, imam pa v sorodstvu dvanajstletnika, ki ima še bratca in sestrico. Zelo rad ostane sam doma, saj si želi tišine. Kot vsakega povprečnega šolarja ga starši, stari starši in drugi sorodniki vozijo od enega krožka do drugega, saj se morajo otroci danes ukvarjati s toliko stvarmi in bognedaj, da bi imeli pet minut zase, da bi polno zaznali svojih pet minut tišine. Če ne drugega, so na računalniku. Horror vacui so pravili stari Grki, ki so vaze popolnoma poslikavali, da ja ne bi kje ostal kakšen prazen prostorček. Tako delamo danes tudi odrasli s svojim časom – moramo ga popolnoma izrabiti, da nam ga ne bi ostalo kaj zase, za svoj notranji mir.

Otroci so izredno dojemljivi. Če zaprejo oči, ko jim nekaj pripoveduješ, si povedano lahko takoj predstavljajo. Ne preveva jih tisoč misli, kot odraslega človeka, ki hkrati razmišlja, kaj bo skuhal, ali je zaklenil vrata itd. 

In navsezadnje za sprostitev. Kot mlada mamica ste s kolegico Renato razvili metode sproščanja za zelo živahne otroke s pomočjo meditacije in vizualizacije. Kako delujejo ta domišljijska potovanja?

Priročnik Na krilih domišljije je izdal takratni Zavod RS za šolstvo. Napisali sva različna domišljijska potovanja – kako fino je sproščeno ležati v viseči mreži in uživati v njej, denimo. Ali pa sva otroka z vizualizirano zgodbo popeljali na peščeno plažo, kjer se umiri, uživa v soncu, toplem morju, na pesku, kar ga umirja in hkrati razvija njegovo domišljijo. Otroci so izredno dojemljivi. Če zaprejo oči, ko jim nekaj pripoveduješ, si povedano lahko takoj predstavljajo. Ne preveva jih tisoč misli, kot odraslega človeka, ki hkrati razmišlja, kaj bo skuhal, ali je zaklenil vrata itd. Otrok se bo osredotočil le na ubesedeno – če bom rekla: vrabec čivka, si bo on predstavljal vrabčka, če ima seveda to srečo, da ve, kakšen je vrabec in kako čivka.

Niste bili le pobudnica sprostitvene vzgoje, ampak ste se posvetili tudi ekološki vzgoji. Kako je bilo pred več kot dvema desetletjema orati ledino na tem področju in kaj ste dosegli?

Že naslov knjige Igrajmo se ekologijo pove vse – še vedno smo otroci, in ko se ozaveščeno igramo, naredimo najmanj škode. Knjiga je izšla leta 1996 in že takrat sva z Renato pisali, kako pomembno je, da otroke naučimo – ali pa otroci naučijo nas –, da ne uporabljamo plastičnih vrečk, kar je danes končno uveljavljeno. Če je le mogoče, imejmo platneno vrečko, ki jo otrok sam poslika, popiše s svojim imenom, ki jo uporablja tudi za trgovino, sva takrat pisali, pa da ne kupujmo izdelkov v ne vem kakšni embalaži. Že takrat sva se zavzemali za ekovrtove, ki so zdaj že nekaj časa zelo modni, in res je hvalevredno, da jih imajo še skoraj po vseh šolah in vrtcih. Očitno sva bili s svojimi idejami prezgodnji za naš prostor.

Če bi vsak od nas pometel samo pred svojim pragom, bi bil naš svet boljši. Vsakdo lahko kaj naredi, vsak od nas je opeka, gradnik, vsak tudi gradi; vendar ne pozabimo, da lahko gradimo dobro ali slabo, gradimo z mislimi in konkretno. Kar počne Greta Thunberg, je drugače počela še ena Švedinja – Pika Nogavička! 

Kakšne spodbude pa dandanes potrebujejo najmlajši, da bi ponotranjili varovanje narave? Je okoljski aktivizem Grete Thunberg zadosten vir navdiha za mlade, da bodo dolgoročno iskali rešitve za ohranjanje našega planeta?

Občudujem to dekle, ki je naredilo tako pomemben korak. Pred kratkim sem bila v Kaliforniji, kjer zdaj poudarjajo pomen posameznika: kako je vsak od nas, bodisi otrok, odrasel ali starec, odgovoren za svet na iztegu svojih rok. Če bi vsak od nas pometel samo pred svojim pragom, bi bil naš svet boljši. Vsakdo lahko kaj naredi, vsak od nas je opeka, gradnik, vsak tudi gradi; vendar ne pozabimo, da lahko gradimo dobro ali slabo, gradimo z mislimi in konkretno. Kar počne Greta, je drugače počela še ena Švedinja – Pika Nogavička! Ona je izhajala iz svojega domišljijskega sveta, premikala meje in za seboj potegnila milijone majhnih in velikih otrok. Če sem lahko malce nečimrna, bi rekla, da čutim v sebi tako Greto kot Piko Nogavičko, povezujem oba svetova, fizičnega in domišljijskega. Imam srečo, ker sem bila vmladosti dovolj pogumna za odločitev, da ne bom šla po utečeni poti, ampak bom »svobodna«. Tako sem vse od začetka delovala kot samostojna kulturna ustvarjalka, in to na različnih področjih.

Da bodo trajno ohranjene življenjske zgodbe Izolanov in Koprčanov ter istrske ljudske zgodbe, gredo zasluge vaši ljubezni do etnologije. Niste pa le zbirateljica zgodb, ampak tudi pripovedovalka. Zakaj se vam zdi pomembno prosto pripovedovanje?

Pri zbiranju zgodb je moja vloga pasivna, tu pa aktivna. Že kot otrok sem zelo rada nastopala – ne izstopala, čeprav še danes pogosto tako izpade. Pripravljala sem predstave za starše, prosto pripovedovala in se tako oblikovala kot pripovedovalka. Mama in oče sta mi v otroštvu veliko pripovedovala, redko sta brala. Tudi sama čislam prosto pripovedovanje, ker je popolnoma drugačno, kot če otroku beremo. Ob branju se posvetimo zgodbi in črkam in nismo v tako aktivnem odnosu z otrokom. Ko pa prosto pripovedujemo, se gledamo iz oči v oči, dihamo drug z drugim in zaradi našega avtentičnega jezika tudi zgodbo doživljamo drugače. Ne osredotočimo se na ilustracije, ampak zgolj na glas in na tistega, ki nam pripoveduje. Zato tudi odrasli še vedno čutimo potrebo, da hodimo na pripovedovalske večere in jih nekateri tudi izvajamo.

Zgodbe, ki jih pišete in pripovedujete, prežema veselje do življenja. Ko vas človek sreča, opazuje in se pogovarja z vami, ga kar okužite s svojo prekipevajočo življenjsko energijo in ustvarjalno slo. Kaj vas dela tako strastno?

Tega ne znam razložiti, a najbližji približek je vseobsegajoča ljubezen, ki jo prejemam in jo preprosto moram dajati naprej, ker se nenehno polnim z njo in sem kot pravljični Lonček, kuhaj, ki se ne more ustaviti. Ko sem bila otrok, so mi rekli, da sem živo srebro, moj kolega mi pravi, da sem žuboreči potok. Čeprav me je življenje zelo preizkušalo in sem doživela veliko hudih stvari, se moj »kozarec« vedno znova polni s svežo energijo in optimizmom. Najbrž zato, ker si želim vsak trenutek znova polno živeti. Carpe diem!