Če že ne do Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), pa vsaj do Ustavnega sodišča RS, pa čeprav so možnosti za uspeh (zelo) majhne. O tem narodnem običaju bi znali veliko povedati tudi psihologi oziroma psihiatri, ne samo pravniki.
Sam sem na osnovi več kot 25-letne pravniške prakse ugotovil, da poglavitni razlog za to ekscesno pravdanje leži v nerazumevanju razlike med tem, kaj je pravično in kaj zakonito. Oziroma v tem, kako si nekateri pravdarji razlagajo pravičnost in nezakonitost.
Najpogostejša napaka, ki jo delajo, je ta, da v »svoje« pravne primere vlagajo tako veliko količino čustev, da jim ta enostavno zameglijo razum, kaj šele, da bi mirno pretehtali možnosti, ali je njihov primer sploh zrel za sodni uspeh.
Prav ta čustva in »slaba« trma jih na koncu pripeljejo do takega mentalnega stanja, ko se odločijo, da bodo svojo pravico uveljavljali vse do Strasbourga, kjer ima sedež ESČP. In tega norega vlaka, na katerega so vstopili, ne more ustaviti živa duša. Noben razumen človek, noben pravnik, noben odvetnik.
Slovenija je seveda pravna država in Ustava RS vsakomur omogoča sodno varstvo. Če slovenska državljanka oziroma državljan meni, da mu je bila kršena pravica, se lahko za to neposredno obrne na sodišče.
To vključuje tudi možnost vložitve ustavne pritožbe na Ustavno sodišče RS, a pod posebnimi pogoji, ki jih vsebuje Zakon o ustavnem sodišču (ZUS).
Ustavna pritožba je pravno sredstvo, ki ga lahko državljanke in državljani vložimo le izjemoma, ko so izpolnjene vse pravne predpostavke za njeno vložitev in ko so podane okoliščine resnih kršitev človekovih pravic. Nikakor torej ne gre za pravno sredstvo, ki bi ga lahko vlagali na »horuk«, brez predhodnega pravnega posveta ali angažmaja odvetnika, kar se pri nas prepogosto dogaja.
