Sabina Obolnar: Policijo nam vodi ženska, zato ustavimo že to nasilje

Nekajkrat jo je odrinil in zlasal, vse to pred njunima mladoletnima otrokoma. Bil je seveda močno opit, kot običajno, nakar pa je na srečo odtaval neznano kam. Zaklenila je vrata. Malo pred polnočjo se je vrnil, začel razbijati po vhodnih vratih, vpiti, groziti, bila je v šoku, dasiravno se je to zgodilo že nekajkrat, prevečkrat, sosedje so se že navadili na njegovo noro razgrajaško vedenje. Odločila se je poklicati policijo. Prvič. Prišla je v petnajstih minutah, mož je še vedno vztrajal z besnenjem in vpitjem pred vrati. Sledil je pogovor s policisti, nasilnež se je v trenutku umiril in začel pravljičariti pred organi reda, oni pa so kolegici dejali, da nimajo kaj z njim, saj se je zdaj vendarle umiril. Jasno, ženska je bila še živa, kaj pa naj? Ironija. Ali policisti res ne morejo, ne zmorejo, ne smejo odpeljati nasilnega vinjenega človeka (kar pač je bilo očitno) na hladno do streznitve? Ali je to nemogoče? Če ženska ni v podplutbah ali polomljena, do takrat, ko je še živa, ne morejo nič? Dvomim, globoko dvomim. Niso moji kolegici – in seveda otrokoma – privoščili nekaj ur miru? Niso. Ker ni vidnih znakov nasilja?! Ker je (še) živa.