"Domnevne bližnjice so človeštvo vedno spravile v veliko nevarnost; ob veseli novici, da je bila najdena takšna bližnjica, človeštvo vselej zapusti svojo pot – in izgubi pot." - Friedrich Nietzsche, filozof
Zadnjič sem opazila oglas, v katerem dama v zrelih letih zaljubljeno zre v ekran mobilnega telefona in zapisuje komentar. Izključevalen. Nadgrajuje sovraštvo in ga razplamteva. Oglas seveda opozarja in govori: Ekstremizem ima več obrazov.
Ima jih, nedvoumno, je tudi večplasten, in očitno je, da se vse bolj razrašča. Brez posledic za kršitelja, kaj šele da bi sploh omenjali slabo vest, amoralnost posameznika, notranji kompas, ki se je človeku ustavil, in kar je še tega – intimno in družbeno pomembnega –, a danes zastarelega, nas s položaja oblasti in moči vztrajno opominjajo.
Nevarno postaja, ko človek sam s sabo ves čas melje nedosegljive in nerazumljive vsebine. Problem je eskaliral, kajti vse več ljudi je samih in osamljenih. In potem v prvi vrsti obračunavajo s sabo, dasiravno tega niti vedo ne; kot anonimneži na družbenih omrežjih delijo svoja veličastna mnenja, se zgražajo nad drugimi, podpihujejo in razplamtevajo – têmo.
Oprostite, najraje bi zaključila to témo, rekoč: Pa komu mar za te blodnje blodnjaške? A vem, da ne smem, kajti ta narava monologa je skrb vzbujajoča ...
