Zadnjič smo v živo razglasili ono 365 leta 2020, tik pred pandemijo, vmes nismo pozabili nanje, smo se pa veselili dosežkov in dejanj žensk le »na daljavo«. Zato smo bili tokrat, ko smo se po treh letih zopet srečali v prav isti Unionski dvorani, veseli, da smo se spet srečali v živo, si lahko pogledali v oči, si stisnili roke in se objeli.
Najbrž je bila epidemija potrebna tudi za to, da smo se ustavili in spoznali, da nam le življenje v sobivanju z drugimi ljudmi lahko prinese osebno rast. Še bolj smo se začeli zavedati, kako zelo pomembno je, da živimo v okolju, v katerem je več medsebojnega spodbujanja, zaupanja in spoštovanja; da smo obkroženi z ljudmi, ki izžarevajo pozitivno naravnanost, znajo prisluhniti in pravilno odreagirati.
Zaradi vseh teh deklic in žensk, ki jim okolje zanika pravice do šolanja, delovanja v družbi, zaposlitve, je pomembno, da spodbujamo procese za zagotovitev pravic žensk in se ne zazibamo v zadovoljnost, da je pri nas »kar v redu« ali »dovolj dobro«.