Nekaj dolgih mesecev, morda kar let, preden je moja maternica ustvarila krasno novo življenje, sem dovolila, da so me prizadele besede ženske, ki v mojem življenju ne igra posebno pomembne vloge. Pa vendar, še danes, ko so zakopane nekam v zaprašen del možganov, jih lahko jasno slišim, če si želim malo dvigniti krvni tlak.
Skozi leta sem se naučila obleči trdo kožo, se odločno postaviti zase ali vsaj odmahniti z roko in ne porabljati energije tam, kjer bo šla v nič. A tu sem pogrnila, ko bi morala potegniti črto. Pri svoji maternici. Pri ocenjevanju vrednosti svojega življenja na podlagi njene produktivnosti.
Nekaj dolgih mesecev, morda let, preden sem postala mama, sem po službeni dolžnosti nekaj dni preživela v družbi krasnih žensk različnih starosti in pogledov na svet. Vse, razen mene, so bile tudi mame. Mame dojenčkov, mame najstnikov, mame edincev, mame večim, mame z empatijo in tista, ki ima na tem področju očitno še veliko dela. Dejstva, da sem edina, ki še ni pripomogla k naravnemu prirastku, sama nisem niti opazila, dokler mi to ni bilo mimogrede vrženo v obraz.
"Še dobro, da se nismo zaleteli. Tu smo le same mame. No, razen ene. Ampak, saj razumeš. Nas je res bolj škoda, ker smo mame. Pa brez zamere."
In dan zatem še opravičilo, ki to ni zares bilo: "Oprosti za tisto včeraj. Nisem tako mislila. Ampak, saj razumeš. Ko si mama, te je pač bolj škoda."
Ste že kdaj slišali modrost, da vse besede, ki v opravičilu pridejo pred besedo "ampak", izgubijo vso težo?
Zapeklo je, priznam. Obakrat. Ne le zato, ker mi je ena mama mimogrede namignila, da bi bilo mojega življenja pač manj škoda, ker nisem mama in me nihče na tem norem svetu očitno ne bi pogrešal, moje življenje pa nima nobene prave vrednosti, dokler ne rodim. Ampak tudi zaradi lahkotnosti v njenem glasu ob tej opazki.
Ker ne ve. Ne ve, zakaj nisem mama ...