Sašo
Nek septembrski petek pozno popoldne prskam po Facebooku in srečam zapisa Gregorja Drnovška in Jurija Hudolina. Ne. Nemogoče. Kličem Jurija, kaj je to za en bolan štos. »Ni štos, Ksenija. Šel je. Srce je šlo.« Kakšna luknja. Odšel je eden, edini, edinstven. Neponovljiv, neposreden, satirično neusmiljen do vseh. Iznenada. Kot velikana Tomaž Pandur in Jernej Šugman. Ko se nam vse zdi tako zelo samoumevno, nas vesolje grobo opomni, da ni. Da petek z Ga Ga in Sašotom ni samoumeven. Da NIČ ni samoumevno.
In potem se najde kakšen Vili Kovačič ali Davorin Kopše (»Eden jebeno manj.«) in še kdo z nepietetnimi in nesprejemljivimi komentarji iz globin pekla in na to na stotine ljudi to všečka in z enako odvratnimi komentarji odobrava, navijači z imenom in tisti z lažno ustvarjenimi profili, ki se histerično derejo nekaj, kar ni vredno niti misli, kaj šele objave. Zloraba smrti za svoje (take ali drugačne) agende je do konca sprevržena in nesprejemljiva.
In potem me kdo vpraša, od kje toliko sovraštva, nestrpnosti, diskriminacije, nasilja? Tudi med mladimi! Od kje? Tudi od takih razmišljanj in izjav, vendar! Od točno takega sovraštva do vseh in vsega, kar ni v skladu z njihovimi prepričanji, vendar! Ne briga jih, kaj s takimi izjavami in goro enako nesprejemljivih všečkov povzročijo. Etika jih ne zanima. Spoštovanje še manj. Moralni kompas je raztreščen na koščke.
Do drugega mandata je treba že kaj pokazati, se vam ne zdi? Tako kot je bila prej za vse kriva korona, je zdaj za vse, kar se ne naredi, kriva ujma. In vojna v Ukrajini. In begunci. In »okoliščine« in »razmere«. To tako pač ne gre. Besede, ki so bile dane pred volitvami, je treba držati. V tem mandatu. Sicer drugega morda ne bo.
»Prisegam na pet parametrov, to so čast, ugled, ponos, dostojanstvo in poštenje. A z instantno kulturo so v ospredje stopili slava, moč, oblast in denar in vpliv. Ljudje, ki imajo slavo, moč, oblast in denar, govorijo, da delajo zaradi časti, ugleda in ponosa in se hkrati oddaljujejo od teh vrednot,« je bil eden od neštetih Sašovih naukov.
Zrasla sem s kasetami Butnskale in nadaljevala z Radio Ga Ga. Še ga bom poslušala, znova in znova. Ne bom pozabila gostovanja v njegovi oddaji Hri-bar po vrhu Bush Putin na Brdu leta 2001. Ni mi povedal, kaj bo v oddaji počel, vprašanj mi itak ni dal vnaprej, niti zanje nisem prosila. Pripeljal mi je Jureta Godlerja v preobleki ameriškega predsednika Busha. Nepozabno. Upam, da bo Saševa ekipa nadaljevala delo in gradila na njegovi zapuščini. Satira je za družbo zdravilo, za vse je koristno, da jo vsaj poskušamo razumeti in sprejeti sporočila, ki nam jih predaja.
PREBERITE ŠE -> Sašo Hribar: V kapitalizmu tega ne ugotoviš, dokler nisi ostarel
Dva mandata
Predsednik vlade je pred časom gostoval v Odmevih pri Igorju E. Bergantu in dajal vtis, da mu vprašanja, ki so mu bila zastavljena, niso všeč, na koncu pa izrekel svojo mantro: saj veste, povedali smo že, da za to potrebujemo dva mandata. Dva mandata? Do drugega mandata je treba že kaj pokazati, se vam ne zdi? Ni, na primer, sprejemljivo, da se po letu in pol vladanja izjavi, da se bo vlada lotila čakalnih vrst z analizo dostopnosti OD ZAČETKA. Ta začetek bi se moral zgoditi pred letom in pol. Okej, minister je odstopil, ampak ...
