Vedno je plavala predaleč in kot deklica sem sedela na obali in jo čakala.
Mama je bila vse, kar sem imela, in hudo me je bilo strah, da je ne bo nazaj, da bom ostala sama na obali in zaman čakala, da se vrne.
Vedno je rada plavala, plavala skoraj do nezavesti. Do sosednjega otoka, do mesta na drugi strani zaliva, po valovih, vetru, dežju, daleč, predaleč. Ni je bilo strah, mene pa vedno.
Priplavala je nazaj, utrujena in sproščena me je pobožala po mojih »zlatih laskih«.
»Tako zelo te imam rada, moja zlata deklica, ko boš večja, boš plavala z mano.«
Tudi če skoraj nisva mogli, sva na morje vedno šli. Kot mačka me je nosila, svojega mladiča, kamor ji je pač uspelo. Dobro se spomnim nevihte v baraki brez strehe. Teklo je po naju, mama me je varovala s svojim telesom: »Sssss, lepe sanje, jutri bo sonček in bova plavali, plavali, plavali.«
In potem sva hodili daleč, daleč do morja.
Bila je še dekle, ko je že postala moja mama. Prva samohranilka v našem okolju. Čeprav je bila rojena za vlogo matere, nama okoliščine na začetku niso bile naklonjene. In ravno tu se je mojstrsko izurila improvizacije, akrobatstva in veščin diplomacije. Doživela in premagala je skoraj vse in prav zato pozneje tudi razumela in sprejela vse.
Ko sem odrasla, sem odšla za ljubeznijo, še kar daleč stran. Spomnim se njenih rosnih oči, bila je nasmejana, ampak takrat sem v njej čutila strah ...
