Gre takole:
»15. januar:
Leta 1919 je bila v Berlinu umorjena revolucionarka Rosa Luxemburg.
Morilci so jo potolkli s puškinim kopitom in odvrgli v vodo kanala.
Ob poti je izgubila čevelj.
Neka roka je ta v blatu zavrženi čevelj pobrala.
Rosa si je želela svet, v katerem pravičnost ne bi bila žrtvovana v imenu svobode in svoboda ne bi bila žrtvovana v imenu pravičnosti.
Vsak dan kakšna roka pobere ta prapor.
Zavržen v blatu, kakor čevelj.«
Prvič, ko sem ta zapis prebrala, me je globoko pretresel. Od tedaj naprej je eden mojih najljubših kratkih zapisov. Zaradi mojstrstva zapisanega. Zaradi brezobzirnosti zapisanega. Zaradi razumevanja zapisanega. In zaradi resničnosti zapisanega.
Nekateri menijo, da v današnjem globaliziranem svetu praktično ni več meja. Menijo tudi, da je globalizacija vsem prinesla izboljšanje življenja. In da je vsem prinesla razvoj. In menijo še marsikaj drugega. Predvsem reči, ki jih globalni gospodarji, korporacije in kapital razsuvavajo po svetu kot svoje reklamne slogane. Katerih nameni so večplastni.
Gospodarji sveta nočejo kritike. In kritikov. Hočejo tiste, ki ne kritizirajo. Ki nič ne razumejo. Nič ne mislijo. In ki delajo le tisto, kar je koristno in fajn za njih osebno. Ki kalkulirajo (le) v lastno korist. In ki svoj kalkulativni egoizem prikrivajo za najrazličnejšimi navzven všečnimi fasadami.
