Ali da bi hotela proslavljanje Dneva reformacije marginalizirati tudi tako, da ga potisne ven iz centralnih slovenskih kulturnih ustanov. Čeprav sama mislim, da s proslavljanjem Dneva reformacije v na primer Murski Soboti sicer ni nič narobe. Ker gre za okolje, ki je z reformacijo bolj povezano kot Ljubljana. A je bilo hkrati proslavljanje Dneva reformacije zunaj Ljubljane povezano tudi s prenašanjem te proslave na primer 2. programu nacionalne RTV. Kar pa je seveda bila marginalizacija.
In Dan reformacije si te marginalizacije nikakor ne zasluži. Ne samo zaradi zgodovinskih razlogov. Saj je izdaja prve slovenske knjige, prvega prevoda Svetega pisma v slovenščino, vseh drugih prvih slovenskih knjig v slovenskem jeziku (Abecedarij itd.) konstitutivno dejanje v oblikovanju slovenskega naroda.
Jezik je bil namreč zgodovinsko tisti, ki je objektivno povezoval sicer politično razdrobljene Slovence. Ti politični drobci, živeči v različnih državah in podrejeni različnim tujim oblastem, so imeli namreč (le) eno skupno lastnost: jezik.
Vsi njihovi člani so govorili isti jezik. V različnih narečjih. A isti jezik. To dejstvo je imelo ključno zgodovinsko vlogo v kasnejšem povezovanju teh etničnih drobcev v etnično skupnost. Ki kasneje postane narod. Zato Dneva reformacije ne gre marginalizirati. Zaradi tega, kar smo bili. Zaradi tega, kar smo postali. Zaradi tega, kar smo.
Temu služijo ekrani. Zato toliko opevanja ekranov. In virtualne resničnosti. In zato prikrivanje negativnih učinkov buljenja v ekrane. Zato več in več e-učbenikov.
