Danes sem sicer nameravala pisati o planirani reformi slovenskega šolskega sistema. Pa se je zgodila delitev posnetkov nasilja med najstnicami v Celju, ki je ponovno odprla javno razpravljanje o vrstniškem nasilju pri nas. O tem je seveda treba nekaj napisati. Ne zato, ker o nasilju med slovensko mladino ne bi že pisala. Ampak natančno zato, ker smo o tem sama in kar nekaj drugih že pisali.
A očitno je, da gre pri pisanju o vrstniškem nasilju za temo, ki se že lep čas pometa pod preprogo. Ne glede na to, kaj kdo reče. In kaj kdo zapiše. Očitno gre za temo, o kateri noče nihče nič slišati. In nič vedeti. Zato se lahko tudi ob celjskem dogodku soočamo s čudenjem. Zanikanjem. In podobnimi reakcijami.
Stroka, ki že leta falzificira podatke, goni svoje naprej. Ne, ne, mi nimamo težav! Gre le za individualna odstopanja. Zdaj, ko se vrstniško nasilje že jasno krepi, pa govori o nenadnem in nepričakovanem izbruhu nasilja.