Birokrati, ki vodijo Ministrvo za vzgojo in izobraževanje ali po domače ministrstvo za šolstvo, očitno ne zaznavajo, da se je v slovenski šoli nakopičilo toliko problemov, da ti zahtevajo takojšnje urgentne resne strokovne premisleke in rešitve. To je logično. Birokrati so birokrati. Za njih problem nastopi le, če kakšna birokratska procedura ne teče gladko. Vsebina jih ne zanima. Zato znaki, da je z vsebino nekaj močno narobe, zanje ne pomeni, da je treba kaj narediti. Ne, če na ravni vsebine reči škripajo, oni pač sprejmejo še eno birokratsko proceduro. In nato spijo dalje.
A ne glede na to, da birokrati z ministrom za šolstvo spijo dalje, se slovenska šola lomi pod realnimi problemi, s katerimi se srečuje. In ki zahtevajo takojšnje rešitve. V resnici bi bilo že včeraj prepozno.
Prvi tak problem je upadanje znanja šolajočih, ki ga potrjujejo tako mednarodne raziskave kot praktične izkušnje. Rezultati PISE in ostalih raziskav so za slovensko šolo iz leta v leto slabši. Kar pomeni, da gre za trend, ne enoletno značilnost. Kar dalje pomeni, da gre za strukturno pomanjkljivost slovenske šole. Ki jo birokrati očitno ne znajo locirati. Ki pa je v praksi jasno vidna.
Slovenska šola se je že pred časom preorientirala od znanja k učinkovitosti. Za napredovanje šolajočih se ni več pomembno znanje, ampak zbrane točke na najrazličnejših zunanjih preverjanjih, ki jih uteleša družbeno škodljiva institucija z imenom RIC.
Ne glede na to, na koga se kdo sklicuje – ali pa ne – družbena stvarnost gre svojo pot. Ta pot pomeni uničevanje intelektualnih, socialnih in psiholoških potencialov slovenskih otrok in mladih.
Storilnostna usmerjenost slovenske šole je povezana z drugim ključnim problemom, s ...
