Sama sem že pred leti Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti preimenovala v Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in neenake možnosti. Za to nisem potrebovala neverjetnih dogodkov ob zapiranju invalidskega podjetja CSS iz Škofje Loke. In zato me ti dogodki v resnici sploh niso presenetili. So namreč le nadaljevanje logike, po kateri delujejo že vse slovenske vlade. In vsa slovenska ministrstva.
Sem pa vesela, da so presenetili in premaknili kar precejšen del slovenske javnosti. Odvzeti invalidom pravico do dela zato, ker podjetje ne prinaša dovolj dobička, je očitno nekaj, kar še vedno zadene kar precejšnje število Slovencev in Slovenk. In prav je tako. Kajti konec koncev sta del slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice preživetje kot najvišja vrednota in socialna racionalnost, ki je pomembnejša od ekonomske racionalnosti.
In zapiranje CSS zaradi ekonomske nedonosnosti seveda nonšalantno krši oba zgoraj omenjena principa. Krši jih javno. Arogantno. Brezobzirno. In po logiki ekonomske racionalnosti. Za katero se nekaterim v Sloveniji – predvsem seveda najbogatejšemu delu Slovencev, gospodarstvu, njegovim zastopnikom, kot so Gospodarska zbornica Slovenija itd. – zdi, da je ustrezen, univerzalen, temeljen in nepriziven argument za vse. Oziroma za vsako kršitev socialne racionalnosti, ki in kadar ta ni v skladu z ekonomsko racionalnostjo.
Kako to gre v praksi, sem se pred leti na lastni koži naučila na primeru svoje hčere. Ki je celebralni paralitik. Torej spada med deprivilegirane Slovenke.
