Razlog je bil banalen: že prvi dan na dopustu je hčerka padla na terasi, ker se je zapletla v japonko. Telebnila na tla in pristala na nogi, na kateri je že bila operirana zaradi prometne nesreče.
Seveda ni mogla vstati. Seveda medicinska sestra na otoku ni nudila pomoči. Bilo je zvečer. In ker ni šlo za odprti zlom, njena pomoč po njenem ni bila nujna. Na srečo je bil prav takrat na otoku zdravnik. Ki ga sicer na otoku ni. Mašo je pregledal. Povedal, da ni zlom. Maša je končala v postelji. In smo imeli dopust. Jaz kot negovalka. Ona v bolniški postelji.
Že z dopusta sem se dogovorila za pregled pri družinskem zdravniku. Ki ga na srečo še imava.
Takoj prvi dan po prihodu domov torej k zdravniku. Prideva v krasen, popolnoma nov zdravstveni dom. Ki zdaj ni več zdravstveni dom, ampak zdravstvena postaja. Magdalena. Res lepo. A takoj ugotovimo, da tudi nekaj nefunkcionalnosti. Dohod za osebe na vozičku oziroma hojci - torej za gibalno ovirane – je odmaknjen od glavnega vhoda.
Ker je deževalo, to pomeni, da mora človek na hojci hoditi kar dolgo pot po dežju, preden lahko vstopi v zdravstveno postajo. Napaka. Huda napaka. Če dežuje, si povsem moker. In v čakalnici ni stolov z nasloni za roke. Kar je pomenilo, da Maša ni mogla sedeti. Ker bi potem ne mogla vstati. Nekdo, ki ima poškodovane noge, namreč za dvig s stola potrebuje roke. Oziroma naslon na stolu, da se lahko upre in dvigne. Žal očitno na to ni nihče pomislil.
Predsednik države in ministrica za zdravje bi si morala ogledati tudi ta del zgodbe. Ne le gradbišče onkologije, ki sta si ga na dan, ko sva bili na travmi, ogledovali. Zaradi česar je v bolnišnici vladala dodatna zmeda.
Z družinskim zdravnikom je šlo vse kot običajno. Odlično. S svojim družinskim zdravnikom imava res srečo. A nas po pregledu vseeno napoti v bolnišnico. Na travmatologijo.
In se je začelo ...
