Naj na začetku povem, da mi ne bo kdo očital kakšnih skrivalnic: sama sem podpisnica pobude za prepoved uporabe telefonov v šolah. To pobudo sem podpisala takoj, ko so mi jo poslali. Nisem potrebovala niti sekunde premisleka. Verjetno zato, ker se s socializacijo otrok - z narcisistično socializacijo pa še prav posebej – ter s problemi šolske socializacije ukvarjam že desetletja. In ker me že vsaj petnajst let tudi vabijo na različne šole, kjer pač človek pride v stik z dejanskimi razmerami. Z dejansko prakso.
Zato zame tovrstne razprave niso zgolj nekakšna teoretska razglabljanja o tem, ali si za ali proti. Ampak vedno tudi ali celo predvsem reševanje konkretnih praktičnih problemov. Ki pa so jasni: danes imamo v slovenskih šolah in v slovenski družbi že generacije otrok in mladih, ki so z uporabo novih tehnologij ne le zasvojeni, ampak tudi oblikovani in socialno poškodovani.
To pa ni niti nevtralno dejstvo. In to dejstvo je treba upoštevati tudi, ko gre za argumente, da pač živimo v digitalni družbi in da je zato nesmiselno v šolah prepovedovati uporabo pametnih telefonov. Kar se morda zdi na prvi pogled res. A je stvar vendarle nekoliko bolj zapletena ...