Danes sem čakala Mašino prijateljico. Ko se je bližala avtu, sem jo videla tako, kot je nisem vajena videti, a kot jo verjetno vidijo drugi: visoko, lepo, mlado žensko, ki se na srečo ne uvršča v nobeno od dveh danes prevladujočih skupin ženskih teles. Ni namreč niti anoreksično shirana, tako da bi se ji na vseh koncih in krajih videle štrleče kosti, noge taboriščnic in podobne pritikline prve skupine ženskih zahodnih teles. In ni predebela do mere, v primerjavi s katerimi so celo tiste, ki imajo kakšen kilogram preveč, videti vitke. In sem se spomnila, da sem bila, ko sem leta 2004 pripotovala na Havaje, pretresena, ko sem na havajskih ulicah videla, kako prevladujeta ti dve skupini ženskih teles.
Idealno tržno predpisano telo je takšno, da v resničnosti ne obstaja. Za to so tisti, ki tržne ideale in tržne standarde postavljajo, poskrbeli. Saj ta ideal ne služi ženskam. Ampak temu, kako iz ženskih žepov izvleči čim več denarja.
Takrat namreč v Sloveniji ti dve skupini še nista prevladovali.