Kirsty Coventry ni le prva ženska, ki bo vodila MOK, ampak je tudi prvi Afričanka na tem položaju. Prva, ne le v smislu ženske prebivalke Afrike, ampak tudi moških prebivalcev Afrike. MOK-a namreč doslej še ni vodil noben Afričan.
Prve reakcije kažejo, da je zmaga Kirsty Coventry za predsednico MOK-a razumljena predvsem v logiki sodobnega zahodnega belega feminizma.
V smislu: »Končno ženska kot predsednica Moka!«; »Z njeno zmago je padla še ena moška trdnjava!«; »Ženske dokazujemo, da smo lahko na čelu tudi povsem tradicionalno moških institucij!«. Itd. Čeprav so v javnosti gotovo odmevne in žanjejo veliko odobravanja in podpore, me same tovrstne reakcije ne ganejo kaj prida.
Že kar nekaj časa vem, da je diskurz sodobnega belega feminizma ne le diskurz kapitala, ampak je tudi sodobna oblika podrejanja žensk. Je oblika njihove eksploatacije s strani kapitala. In je prav tako sodobna oblika kolonializma, še prav posebej današnjega kulturnega kolonializma.
Ker se z nobenim od navedenih projektov osebno ne morem identificirati, me zato tovrstne ugotovitve, tudi pohvale, celo izjave navdušenja, ne morejo nagovoriti. Me ne navdajajo z optimizmom. Ampak prej s skrbjo. In pesimizmom. Kajti težko je kaj bolj skrb vzbujajočega kot to, da se tisti, ki so podrejani in eksploatirani, nad lastno eksploatacijo in podrejanjem navdušujejo. Ju vidijo kot osvoboditev.
Konkretno: težko je, ko gre za položaj žensk v sodobnem svetu, kaj bolj zaskrbljujočega in strašljivega kot to, da ženske prakse lastnega podrejanja in eksploatacije vidijo kot lastno emancipacijo, osvoboditev. Kot pozitivni projekt. Nad katerim se navdušujejo. Ker to pomeni, da v svojem podrejanju in eksploataciji same prostovoljno in aktivno sodelujejo. Ga hočejo. Ga s tem svojim hotenjem in sodelovanjem vzdržujejo. Ohranjajo. Reproducirajo. Legitimizirajo. In tudi legalizirajo. Kar je zastrašujoče. Grozljivo. In zaskrbljujoče. Predvsem zato, ker dokler ženske ne bodo razumele ...
