No, a se včasih pripeti, da se moram tudi jaz, ki sem zaprisežena nasprotnica trženja svojega telesa po za ženska telesa veljavnih tržnih standardih zahodnih potrošniških kultur, znajti v tovrstnem ambientu.
Tako sem se pred kratkim znašla na čakani zofi majhnega kozmetičnega salona. Čakajoč sem bila nehote soočena s prihajajočimi, odhajajočimi in čakajočimi strankami. Ki so bile brez izjeme ženske. Zgolj in samo ženske. In to ženske, ki so javno, vsem na očeh prakticirale samoprostitucijo. »Self-prostitution«.
Preden kdo oziroma predvsem katera dobi ob zapisanem božjastni napad, naj pojasnim.
S samoprostitucijo mislim prakso, skozi katero se ženske same, prostovoljno, hote sebe konstituirajo za poceni seksualne objekte. Za kar še plačajo. Same sebi financirajo serijo praks in tretmajev, ki obljubljajo kot rezultat idealno tržno predpisano žensko podobo. Torej vitke, blond oziroma vsaj za silo svetlolase, brez maščobnih blazinic, porjavele, z mišicami na rokah in nogah, ki so dokaz (rednega) dela v fitnesu. Oziroma kot se to delo danes modno označuje, rezultat »trpljenja«.
Ker danes je postalo običajno, celo prestižno, da svoje telo mučiš. Da »trpiš«. Tako trpijo vsi. Od žensk, ki se maltretirajo tako ali drugače, da bi bilo njihovo telo kot celota ali pa vsaj kak njegov posamezni del takšen, kot to zapovedujejo tržni standardi. Do športnikov. Ki danes redno po svojih zmagah ali zmagah svojih ekip javno govorijo o »trpljenju« za zmago. Skratka, vsi trpijo. Nekakšen sadomazohistični scenarij torej. Za katerega pa tisti, ki ga nad sabo prakticirajo, očitno sploh niti zaznajo ne več, da je sadomazohističen. Da je torej z njim nekaj narobe. Resno narobe.
A vrnimo se k ženskam, ki za svojo zunanjo podobo »trpijo« ...
