Sama sicer dan žena vedno praznujem: če se moški okoli mene na to spomnijo, ali pa ne. Najprej zjutraj vsem ženskam, ki jih poznam, preko SMS-jev pošljem dobre želje za ta dan. Nato pa ga preživim, kolikor je mogoče lepo in prijazno. Tudi z dobrim kosilom v dobri družbi. Kar želim tudi vam.
Ko sem imela pred nekaj dnevi predavanje o pomenu 8. marca danes, sem povedala, kar bi rada danes tudi zapisala: namreč da zelo zares mislim, da je 8. marec še kako potreben. Ne le zato, da dobimo kakšno pomladansko rožico v dar in da nas moški sodelavci, prijatelji, sorodniki, partnerji in možje ter ostale moške pojave v naših življenjih vendarle enkrat na leto postavijo v središče svojega dneva. Česar običajno sicer ne doživljamo prav pogosto.
Ampak je 8. marec po mojem pomemben predvsem zato, da se vsaj enkrat na leto nekoliko ustavimo. Zamislimo nad svojim položajem. In skušamo razumeti, kaj se nam danes kot ženskam pravzaprav dogaja. V čem smo podrejene. Kako se nas podreja. V čem smo izkoriščane. Kako se nas izhodišča. In kdo nas dejansko podreja in izkorišča. Ker to seveda niso moški. Niti ne univerzalni patriarhat ...
Danes vidimo, da je tisto, kar je pred desetletji veljalo za emancipacijo in osvoboditev, le nova oblika podreditve. Nesvobode.