Nekoč, v socializmu, smo v naši družini praznovali le novo leto. Ni bilo nobenih počitnic. Nobenih prostih dni. In vsega ostalega. Pa smo imeli zmeraj vse: lepo okrašeno jelko, okrašeno stanovanje, darila (ki jih je v neverjetnem številu ročno izdelala moja mama, ki je bila zaposlena kot medicinska sestra v mariborski bolnišnici, kar pomeni, da je delala vsak dan, izmenoma tudi praznike, torej tudi na silvestrovo in novo leto), večerjo, doma spečeno pecivo in vse ostalo. Mama in oče občasno tudi silvestrski ples in silvestrovanje v kakšnem lokalu, mi mladi pa domači žur. In predvsem smo imeli tisti intenzivni občutek praznikov. Ko so se prižgale lučke na jelki, pojavila darila, ko je bilo to res silvestrovo. Bilo je res drugače. Nekaj posebnega. Prazničnega. Nekaj, česar ni bilo na noben drugi dan.
Učinek silvestrovega, kot smo ga poznali včasih, je temeljil natančno na tem, da je šlo za dan, ki je bil drugačen od vseh drugih. Danes pa to ni več. Božič oziroma silvestrovo sta zgolj dva od istih oziroma podobnih dni, ki se vlečejo od srede oktobra do konca decembra. Ki smo jih siti že v začetku decembra. In ki dlje, ko trajajo, manj očarljivi so.