Kadar gre za nas same, recimo za željo po izgubi kilogramov, prenehanje kajenja, pitja ali prenajedanja, odnose ali drugo obsedenost z užitki, smo v dokaj jasnem položaju. Sami smo odgovorni za rezultate in sklepe, ki si jih zadamo kot cilje. Ko se v enačbo želja in ciljev vpletejo še stremljenja drugih, nič več nismo zgolj sami tisti, ki se lahko upremo »grižljaju opojne čokolade z ingverjevo kremo«.
Če si dva posameznika v podjetju želita napredovati na isti položaj, je njun uspeh odvisen od številnih dejavnikov. Sposobnost zagotovo ni prva in odločilna. Včasih je servilnost ali diplomacija bolj iskana vrlina, saj je pretirana iskrenost neželena, višja sposobnost pa ogroža povprečne. Če ne drugega, ljudi izzove iz območja znanega udobja, ki tako prijetno uspava.
In ko se posamezniki spotikajo po poti nečesa, kar jim čas in kraj velita kot pot uspeha, iščejo. Iščejo oporo in vizijo zunaj sebe. Ker smo družba »podaljškov«, v kateri le redkokdo stoji na svojih nogah (lastnih prispevkov, brez staršev in kroga pomembnih drugih) in v kateri se vse več ljudi počuti bolje v skupini, na koncu niti ni več pomembno, proti kateremu cilju hitimo. Važno, da je ta pravičen za večino, za katero je sinonim za poštenost »prava mera« umskega, duševnega in telesnega udobja.
Tu industrija namernih prevar deluje kot lepilo za vse tiste, ki jim uspeva v dejavnosti, ki ji lahko rečemo tudi duhovna mafija. Cveti v vseh sferah samopomoči, samoraziskovanja in podobnih svetov drugačnih zaznav. Temelji pa na želji po udobju ali eni od oblik lenobe ...
