Mar res sprejemamo to, da smo vredni le zdravi, uspešni in lepi?

Ko se vrednost posameznika skrči na njegovo uporabnost, se znajdemo na nevarnem razpotju med smislom bivanja in funkcionalno vrednostjo, ki jo naše življenje ponuja drugim. Ožji ali širši krog – družina, prijatelji, znanci – nas pogosto presoja glede na naše koristi, pri čemer nas povezujejo presečne množice skupnih interesov, hobijev, dejavnosti in idej.

Toda kje natančno potegnemo mejo med ljubiti in uporabiti? Kdaj odnos postane transakcija in kdaj ostane pristen odsev naših najglobljih vezi?

Ljubezen ni kalkulacija

Živimo v času, ko je vrednost posameznika vse prevečkrat preusmerjena na njegov prispevek k ekonomiji, njegovo produktivnost in status. In ljubezen, ta neotipljiva, nepredvidljiva, včasih celo »neuporabna« sila, se znajde v senci strogega preračunavanja. Od nje se pričakujejo dokazljivost, merljivost in oprijemljivost učinkov.

Toda kako naj se nekaj tako eteričnega in svobodnega, kot je ljubezen, podredi kalkulaciji, če pa je v svojem bistvu prav njeno izmikanje posesti tisto, kar jo dela pristno? Je kot ptica, ki zbeži vsaki želji po nadzoru in ujetju v en sam pomen.

Ljubezen je več kot korist, več kot vzajemno koristen dogovor, več kot družbena vloga, ki jo prevzamemo kot par. Je sila, ki človeka povzdigne nad lastno minljivost, mu vdihne pomen onkraj pragmatičnih izračunov in mu omogoča, da preseže samega sebe. Zagotavlja nam, da bivamo ne le kot funkcionalni delčki sistema, temveč kot čuteča, celostna bitja.

A kaj se zgodi, ko ljubezen postane vredna le še toliko, kolikor prinaša koristi? Ko jo ocenjujemo le z vidika dobička in izgub? Takrat ne le da izgubi svojo svobodo – izgubi ...