Za opisan cilj ni treba garati, le ljudi izigrati. Če je sreča, se ugnezditi v kapital, ki so ga ustvarili starši ali predniki. Prevzeti in se trepljati po prsih za domnevne zasluge. A v času ukradenih in pozabljenih duš se koristniki nepotizma čutijo žrtve. Prepričani so, da kapital in pedigre staršev nima povezave z njihovo uspešno karierno potjo. Ter da jim vsi, ki vidijo njihovo praznino, le zavidajo in delajo krivico.
Umetni nasmeški, duh brez empatije, matematična kalkulacija tega, kar se izplača, in uporabna vrednost ljudi, ki bodo koristili, so kompasi ljudi, ki so se rodili s spečimi dušami. Če pa se je duša že javila, so jo skozi čas potlačili in pregnali na robove biti. To ne more biti tako težko, saj je mnogim uspelo. Že Judi Iškarijotu, ki je izdal Jezusa za nekaj zlatnikov … in se na koncu obesil. Torej, le ni tako enostavno?