Po nekaj letih sem šla končno na morje. Na pravi dopust, kot se spodobi. V Istro, ki jo sicer obožujem, in tu in tam tja naredim kak izlet, vendar nikakor ne poleti. Poletje na morju namreč sovražim.
V otroštvu in mladosti sem komaj čakala, da čim prej po začetku počitnic odrinemo proti obali, in na robu infarkta buljila v obzorje kraške pokrajine, kdaj bom končno zagledala tisto modro črtico, ki se blešči in končno ni več del neba. Če bi lahko letela, bi skozi okno fička poletela tja in švignila naravnost pod gladino.
Ta občutek še vedno obožujem, ko si za delček sekunde lahko domišljam, da sem delfin. In potem ležanje na pesku ali skali, prisluškovanje galebom in valovom. Dokler te sonce spet dovolj ne pregreje, da se vrneš nazaj. V čisti in nedolžni svet vode.
Ne bom se delala fino, ko sem bila še mlada in brez otrok, sem tudi sama preizkusila to vrsto dopusta. Domov sem se vrnila brez polovice garderobe (še vedno upam, da se bo nekoč čudežno prikazala) in z buško skrivnostnega izvora. Še do danes nisem predelala vsega sramu ter slabe vesti, ki sem ju pritovorila domov.
Odkar se staram, sovražim poletne počitnice na morju. Zelo slabo prenašam vročino, predvsem pa ne prenesem ...