Danaja Lorenčič: Zahodnih vrednot in družbe ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo to

Kako je, ko nekega dne dobiš klic, da svojega otroka, ki naj bi bil varen v šolskem okolju, ne boš nikoli več videl. Ker je umrl. Ker je bil žrtev nasilja. Najbrž bi se sesedla, zlomila in razletela na koščke.

Toda zdaj vsi pametujemo. Vsak ima svoje mnenje o dogodkih – vsi smo postali samooklicani strokovnjaki za vzgojo otrok in delovanje šolskega sistema.

Srbski minister za izobraževanje Branko Ružić, ki naj bi dejansko bil pristojen za podajanje mnenja o šolskem sistemu, pa nonšalantno trdi, da sistem ni zatajil, temveč so za smrt osmih otrok in varnostnika krive zahodne vrednote: »Očiten je rakotvoren in poguben vpliv interneta, videoiger in zahodnih vrednot. Vsem je jasno, da sta potrebna korenita sprememba in iskanje rešitve. Da ta tragedija vendarle ne bi prerasla v družbeno sprejemljiv model vedenja, kakršnega vidimo v zahodnih družbah.«

Ob njegovih besedah mi je padel mrak na oči.

Od nekdaj ne prenašam ljudi, ki se oznanjajo za vsevedneže in zaradi nezmožnosti samorefleksije niso sposobni prevzeti odgovornosti za določena dejanja – prepoznati dejanskih vzrokov težav in jih skušati reševati. Sprašujem se, ali je gospod minister za izobraževanje pristojen za podajanje tako kategoričnih sodb glede zahodnih vrednot, in ali tudi sam v celoti živi življenje nad temi vrednotami, torej brez interneta – ali pa živi v jami? Ne nazadnje sam z ženo neutrudno smeti družbena omrežja s selfieji. Ne dvomim pa, da je že v svoji politični karieri pridobil znanje in veščine, ki so v tem polju še kako zaželene – ena od njih je vsekakor prelaganje odgovornosti na druge.

Kot je zadel žebljico na glavico urednik srbskega časnika Danas Vlada Živanović, je pravzaprav minister del problema: »Tudi to, da ste Vi minister za izobraževanje, kaže, da sistem ne deluje. V Srbiji je preveč 'vsestranskih' ministrov. Malo ste nogometni funkcionar, malo ste minister za lokalno samoupravo, zdaj ste za izobraževanje, jutri boste mogoče prevzeli še resor turizma, kulture ali nečesa tretjega.«

Moralna panika je v takšnih primerih najslabša in to sedaj počnejo vodilni srbski politiki, ki otrokom na vrat na nos predpisujejo celo vrsto omejitev, s katerimi skušajo zgolj zakrivati simptome bolezni, ki je zajela širšo družbo: pomanjkanje empatije ter časa za pogovor in splošno razvrednotenje človeškega življenja.

PREBERITE ŠE -> Sabina Obolnar: Kdo bo dvignil glas, da se ta zloraba otrok preneha?

Zakaj me je v »beograjski« zgodbi to ujezilo do te mere, da sem zlila jezo na papir? Ker le to lahko razumem – vse ostalo moj um ne more predelati in zaobjeti.

Ne razumem in nikoli ne bom, zakaj bi imel doma orožje. Ne razumem in nikoli ne bom, zakaj od otroka zahtevaš popolnost, ga ženeš preko njegovih zmogljivosti, mu ne dopustiš, da kdaj dobi slabo oceno in iz njega delaš robota, ne pa človeka, ki ima čustva. Ker ga doživljaš kot podaljšek sebe – kot svoj popravni izpit, češ, saj bo on dosegel vse, kar sam nisi?

Ne razumem in nikoli ne bom, zakaj bi dvanajstletnega otroka s sabo vzel na strelišče – da ga boš naučil, kaj pomeni biti »pravi« moški; da se bo branil (pred kom ali čim, za vraga)?

Ne razumem in nikoli ne bom, zakaj takrat, ko ti otrok zaupa svojo stisko, da ga vrstniki zavračajo, tega ne slišiš, ne vidiš in mu ne stojiš ob strani. Ne razumem in nikoli ne bom, da tvoj otrok en mesec načrtuje umor, pa tega ne slutiš. Si res tako preokupiran z delom, da tega ne vidiš? Tudi, če pri svojem delu rešuješ življenja, kot večkrat slišim od zdravnikov, je tvoj otrok še vedno pomemben – konec koncev se starši odločimo za otroke in ne obratno.

Resnično ne vem, kaj naj si mislim o vsem skupaj, saj čutim le veliko zmedo in praznino. Upam le, da sama ne bom nikdar niti za hip pogledala vstran, če bi moj otrok kogarkoli spravil v stisko – že z eno besedo, ki bi lahko koga ranila. Zavedam se, da so zahodne vrednote problematične, a zaradi tega ne bom spakirala kovčkov in se z družino preselila na drug konec sveta, čeprav priznam, da o tem kdaj razmišljam, saj so me nezahodne družbe vedno navduševale. A zahodnih vrednot in družbe ne morem spremeniti – spremenim lahko le svoje odzive nanje. Lahko jih sprejmem in ponotranjim ali pa ne. In v tem duhu nato vzgajam otroka.

Zagotovo ni enostavno v zahodni družbi, ki spodbuja težnjo k popolnosti, nagrajuje dosežke in uspehe – včasih celo po logiki »cilj upravičuje sredstva« – vzgajati otroke. A odgovornost nas staršev je, da jim pokažemo pot – da je zaželeno vključevanje, ne pa izključevanje. Altruizem, ne egoizem. Sočutje, ne pa sebičnost. Biti dober, ne pa najboljši – in to je žal tisto, kar pogosto pozabimo. V gonji za uspehom, dobičkom in (navidezno) srečo namreč prepogosto izgubimo plemenit cilj pred očmi: da smo dobri in da se v svojem življenju dotaknemo sočloveka, ne pa da ga ranimo.

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.