Danaja Lorenčič: To bi mlajši različici sebe danes položila na srce

»Rekel mi je, zakaj nisem takšna kot ona – bolj suha in imam lepšo postavo.« Drugo dekle jo je skušalo potolažiti, a žal neuspešno, saj je vznemirjena prijateljica vedno bolj hlipala in se bičala, češ da je debela.

Moj korak se je ustavil, ker je skupaj z njo jokala mlajša različica mene. Obrnila sem se in ji povedala tisto, kar bi sama želela slišati v njenih letih. »Opravičujem se, ker sem slišala vajin pogovor, ampak kot nekdo, ki se je dvajset let spopadal z anoreksijo, k čemur je delno prispeval tudi neki cepec, ki mi je večkrat namigoval, naj shujšam in me poslal v trgovini z oblačili na oddelek za močnejše postave, ne morem biti tiho. Luštna si, prav nič ti ne manjka, zato ne dovoli, da ti neki kreten zagreni življenje, kot sem to dovolila jaz. Verjemi mi – s tabo ni nič narobe, ampak je nekaj narobe z njim, da je žaljiv in nesramen.«

Ne vem, če so moje besede zalegle, je pa nehala jokati in morda je imela vsaj za trenutek občutek, da ni sama. Kajti še predobro vem, kako je, ko misliš, da je s tabo nekaj narobe. Da so vsa druga dekleta lepša, pametnejša, vitkejša in da nikoli ne boš vredna ljubezni, ker si grda. V najstniških letih sem tisočkrat sama sebi izrekla najhujše besede, ko sem videla svoj odsev v zrcalu in jih uperila v telo, ki se mi je gnusilo. A žaljivke na račun svojega telesa sem slišala tudi od drugih. 

Zaradi tega se dandanes ne morem več pretvarjati, da me ne zaboli, kadar vidim, slišim, ali srečam kakšno dekle, ki razmišlja podobno kot nekoč jaz. A ne le dekle, v zadnjem času srečujem ženske, ki so obsedene s hujšanjem, preoblikovanjem telesa in ustavljanjem staranja, ki ga doživljajo kot najhujšo kazen.

Nekatere se odpovedujejo hrani, druge iščejo hitre rešitve in so pripravljene zapraviti celo premoženje za tretmaje, ki domnevno v eni uri zmanjšajo maščobne obloge na telesu. Nekatere to počnejo zase, druge zaradi sledilcev na Instagramu, tretje pa zaradi želje, da ugodijo partnerju, čigar hobi je očitno izpostavljanje napak in telesnih pomanjkljivosti – toda ne lastnih, temveč njenih.

PREBERITE ŠE -> Barbara Kotnik: Česa me je naučila konjska brca v glavo

Občudujem ženske, ki se požvižgajo na takšne komentarje in se jim odločno uprejo. Ženske, ki so samozavestne in skrbijo zase, ker se želijo dobro počutiti v svoji koži. Ženske, ki se v trenutkih, ko obsojajo svoje telo, ker ni takšno, da bi ga lahko razkazovale na družbenih omrežjih, vprašajo, od kod izvirajo ti občutki – so res njihovi ali pa so jih ponotranjile, ker jim je nekdo nekoč rekel, da bodo vredne in ljubljene le, če bodo izgledale večno tako, kakor da so stare dvajset let?!

Sama tega dolgo nisem znala in zmogla. Pri šestnajstih me je zlomil nekdo, ki je moje telo dojemal kot sredstvo za zadovoljevanje njegovih potreb, pri osemnajstih pa nekdo drug, ki je nenehno ponavljal, da bom lepša, ko bom vitka – in mu je bilo moje telo privlačno šele, ko je bilo anoreksično. Ker ima telo spomin, se je vanj vtisnilo na stotine škodljivih sporočil, ki so ga leta in leta potiskala v stradanje.

PREBERITE ŠE -> Dr. Vesna V. Godina: Prodajajo žensko perilo, razkazujejo pa otroška telesa

Na srečo sem bila deležna tudi drugačnih sporočil, ki jih takrat nisem ponotranjila, danes pa jih v svojem spominu močno objemam. To so bila sporočila tistih fantov, ki so znali pobožati, ljubiti, biti nežni. Čeprav so včasih zveneli, kakor da jim je Gibonni narekoval, kako naj nagovorijo moje srce – in jim zato nisem povsem verjela, ker sem mislila, da to govorijo vsem dekletom, so vame zasadili dvome, a v dobrem smislu. Mogoče pa le nisem tako grozna in ostudna, kot mislim, da sem?

Danes se ne obsojam in krivim več, ker nisem znala prisluhniti takšnim sporočilom, temveč tistim, ki so pekla do dna duše. Odpustila sem si in se spoprijateljila s svojo senco – šestnajstletno verzijo sebe, ki je dovolila, da vanjo zarežejo grobe besede tistih, ki niso znali ljubiti ne mene ne sebe.

A če bi lahko, bi mlajši različici sebe položila na srce, naj nikar ne posluša tistih, ki 'zdravijo' svoje občutke manjvrednosti na njej. Naj ne verjame, ko ji rečejo, da bi morala shujšati. Naj prepozna, da to ni ljubeča skrb zanjo, temveč žalitev, ki neznosno boli. In naj nikar ne zaupa srca in telesa nekomu, ki z njima ravna nespoštljivo. Kajti nekega dne bo našla nekoga, ki ji bo na vprašanje, kakšno je zate lepo telo, odgovoril: »zdravo telo je lepo telo.«

Predvsem pa bo znala videti svoje telo, takšno, kot je – in ga sprejeti. Z vsemi strijami, gubami ter nepravilnostmi vred.

Kajti letos grem po skoraj dvajsetih letih na morje brez anoreksije, ki mi je narekovala, da moram stradati in se neprestano odpovedovati užitkom. Temveč z njim, ki me je z ljubečo skrbjo vedno znova opominjal, naj se neham trpinčiti in imam rada življenje. In z njo, ki me uči, kako spet dojemati svoje telo tako, kot v otroštvu – in v njem uživati.

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.