Danaja Lorenčič: Namesto rož si raje želim to
Ne le o občutku, da niso dovolj dobre, ki se zažira v vse pore njihove biti. In ne le o notranjem kritiku oziroma hudičku, ki sedi na njihovih ramenih in jih skuša prepričati, da morajo dati vse od sebe, če želijo biti varne, ljubljene in sprejete.
Temveč o pogumnih odločitvah, ki so jih sprejele, da bi bodisi ubežale nasilju, ki so ga leta in leta doživljale s strani partnerja, bodisi za to, ker hočejo zaživeti svobodno. Brez da jih nekdo žali, omejuje, zatira in ponižuje.
Kadar mi nekdo zaupa – ne le kot novinarki, temveč predvsem kot človeku, se potrudim vživeti v njegovo kožo.
Počaščena sem, da se ob meni čutijo dovolj varne, da mi izpovejo svoje stiske in prelijejo bolečino v besede, obenem pa pretresena, da se izpod njihovih nasmehov in žarečih oči skrivajo zgodbe, ki pričajo o tem, da se v mnogih dušah pretakajo solze.
Ženske, ki jih srečujem v mestu, parku ali trgovinah, mi odprejo srce, kar ni samoumevno – skozi izpovedi se dotikamo druga druge, ustvarjamo posebne vezi in se podpiramo.
A naši svetovi ne izključujejo moških.
Večina pripovedi namreč ne vključuje sovražnih besed in zaničevanja, uperjenega v sedanje ali nekdanje partnerje. Tako mi je ena izmed žensk le nekaj mesecev po ločitvi dejala: »Kar si slišala, je moja plat zgodbe. Obstaja pa tudi njegova. Vsak od naju je odgovoren za svoj del.«
PREBERITE ŠE -> Polona Požgan: Nehajmo se hvaliti s tem, da smo »superženske« in da zmoremo vse same
Prisluhniti zgodbi sočloveka me je od nekdaj fasciniralo, zato sem se pravzaprav zaljubila v novinarstvo. Ker sem lahko odpotovala v tujo intimno deželo, spoznala, kakšna prostranstva se skrivajo v ljudeh, in se marsikdaj ob srečanjih s tistimi, ki sem jih poznala le iz televizije in časopisov, čudila nad njihovo resničnostjo.
Kadar mi nekdo zaupa – ne le kot novinarki, temveč predvsem kot človeku, se potrudim vživeti v njegovo kožo. Skušam ga razumeti, čeprav me pri tem včasih ovirajo lastni predsodki, ki me vodijo k obsojanju - k strupu, ki me oddaljuje od soljudi.
Kadar nekoga obsojam, se namreč pozneje ne počutim bolje, temveč slabše. Predvsem pa vedno znova ugotovim, da moji predsodki ne govorijo nič o drugi osebi, temveč o meni. O mojem nerazumevanju in pomanjkanju sočutja, ki se vsake toliko še vedno pojavita.
V mesecu marcu, ki je sicer namenjen ženskam, si ne želim več rož (kupim si jih lahko namreč sama), temveč, da bi manj govorili in več poslušali. Da ne bi obsojali, temveč skušali razumeti. Da bi bili manj popolni in bolj pristni.
V svetu, kjer je vse več delitev – ne le med moškimi in ženskami, revnimi in bogatimi, levimi in desnimi – je zmožnost sočutja, razumevanja, prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja dragoceno. Kajti delitve ne služijo ničemur, še najmanj pa k ustvarjanju boljšega, pravičnejšega in prijaznejšega sveta. Oddaljujejo nas drug od drugega in od nas samih.
Zaradi tega si v mesecu marcu, ki je sicer namenjen ženskam, ne želim več rož (kupim si jih lahko namreč sama), temveč, da bi manj govorili in več poslušali. Da ne bi obsojali, temveč skušali razumeti. Da bi bili manj popolni in bolj pristni.
In da bi, tako kot je v pesmi Biti človek zapisal moj prvi intervjuvanec Ciril Zlobec, "uspeli povrniti sebi in ljudem to krhko, usihajočo vero vase na spolzki poti skoz te blatne čase".
*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.
