Ko sem začela pisati kolumne, sem si obljubila, da bom pisala le, če bom kam šla. Žal tokrat nisem šla nikamor, a vseeno pišem. Morda bi si vzela za izhodišče nekaj, kar ni nič. Tako razmišljanje ni zame nič kaj spodbudno, ničesar se ne da ustvariti, še več, lahko si celo škoduješ s tem. Ne bi mogla reči, da je razkošje v niču podobno angleščini – splendor in the grass, ki je obetalo veliko lepega. Torej razkošje v niču mi ne predstavlja nič.
Danes je prišla na obisk povsem nenapovedano Tamara, prijateljica iz Kosez. Rekla mi je, da nič kaj dosti ne dela, da predvsem pazi na svojo mamo, ki je dementna. Dogovorili sva se, da obiščeva Mileno v centru Ljubljane, ko bo za to priložnost ...
Nekoč me je izsledil, ko sem se vzpenjala k Tamari v blok, šel je za nama in njo butnil z glavo v nos, ker je mislil, da je moški. Bedak. Tamari se je ulila kri in takoj se je pobrala gor po stopnicah v stanovanje. Jaz pa sem žal ostala z butljem.