Barbara Kotnik: Ta dogodek mi je povrnil upanje v dobre fante

Ne vem, od kod in kdaj točno izvira prepričanje, da so moški, ki se ne zmenijo zate, bolj privlačni, enigmatični, celo bolj zaželeni. A dejstvo je, da sem odrasla v generaciji, ko smo dekleta usvojila lekcijo, da bolj, kot je bil fant do nas brezbrižen, rajši smo ga imele in še bolj smo omedlevale za njim. 

Pred leti me je nasmejal film Mu pač ni do tebe, ki je razbijal prav ta stereotip, ki ga deklicam na srce polagajo že mame in vzgojiteljice v vrtcu. Če te kateri od fantkov vleče za lase ali ti nagaja v peskovniku, si mu prav gotovo všeč. Pri petih letih se zdi tako metanje peska v oči nedolžno, a že čez desetletje preraste v mnogo večje probleme. 

Tudi sama sem že v vrtcu sprejela to mantro, da so neulovljivi fanti najboljša izbira. Spominjam se moje prve simpatije takrat (njegovega imena pa žal ne). Nekega dne smo se lovili na igrišču, ko so se mu odvezali čevlji. Ni si znal zavezati vezalk in je za pomoč prosil mene. 

Čeprav se mi danes to zdi smešno, sem mu takrat postavila pogoj, da mu zavežem čevlje, če bo zaljubljen vame. Ubožec je pristal, a mi že naslednji trenutek, ko sem opravila svoj del kupčije, zabrusil: »Ha, zlagal sem se, nisem zaljubljen vate!« in stekel stran. Priznam, ta dogodek bi mi moral odpreti oči, a je, bog se usmili, trajalo še skoraj tri desetletja, da sem se zavedela svoje zaslepljenosti. 

PREBERITE ŠE -> Barbara Kotnik: Česa me je naučila konjska brca v glavo

V letih, ki so sledila, sem opustila strategijo prvega koraka in fante, ki so mi bili všeč, raje opazovala od daleč. Z izjemo prvega razreda osnovne šole, ko sem na razrednem fotografiranju objela sošolca, v katerega sem bila zatreskana, in nato nekaj dni trpela zasmehovanje vrstnikov in vrstnic. Moj romantični pogum je bil dovolj osmoljen, da je nekaj v mojih možganih reklo, dovolj je bilo tveganja. Od zdaj naprej boš čakala na fante in to, da ti izrecno povedo, da si jim všeč, pa tudi če ta trenutek nikoli ne pride. 

In res so bili skoraj vsi primeri, ki so sledili od konca osnovne šole naprej, takšni, da so fantje izbrali mene in nenujno jaz njih. Imela sem zelo slabo vest, če mi kateri ni bil všeč do te mere, da sem ga morala zavrniti. A to je pač cena tega, da sem odrasla v času, ko smo dekleta še poslušala, da moramo fantom ugajati in si čim prej najti nekoga, da ne bomo ostale same. Tiste, ki jim je to uspelo že v osnovni šoli, so veljale za najbolj priljubljene in uspešne. 

To je bil zagotovo eden od poglavitnih razlogov, da sem vztrajala v zvezah s fanti, ki so se do mene vedli porazno. Od varanja ali ljubosumja do žalitev in manipuliranja. In čeprav si lahko v veliko pogledih samozavestna oseba, si, ko se enkrat ujameš v odnos čustvenega nasilja, razorožen in nezmožen reči »Dovolj!« ter oditi stran.  

PREBERITE ŠE -> Barbara Kotnik: Ko ti dostavljalec dostavi ... Erekcijo

Je pa še en razlog, zakaj sem tako dolgo tolerirala nezrele partnerje, in to sem dojela šele pred kratkim. Skoraj vsi fantje, s katerimi sem se v življenju zapletla, so imeli eno skupno točko. Bili so drugačni. Oziroma vsaj tako se mi je zdelo. Videti so bili drugače, govorili so drugače in obnašali so se drugače kot večina. In ker sem se sama vedno počutila drugačno, se mi je zdelo, da jih lahko razumem. 

A njihova drugačnost ni bila nič drugega kot ranjenost. Vsak izmed njih je bil ranjen na svoj način. In ne glede na to, kako sem se trudila, nisem mogla zaceliti njihovih ran. Lahko bi jih samo sami. Zdaj to vem. Takrat žal nisem. V teoriji mi je bilo znano, a da sem ponotranjila to spoznanje, je bil potreben temeljit post. 

Post, ki se mi je spontano zgodil, ko nas je doletela epidemija. Nekako preroško sem si nekaj tednov prej izbrisala aplikacijo za zmenke, bilo mi je preprosto dovolj neotesanih potrebnih tipov, ki te nadlegujejo že po prvem pozdravu. In potem sem se zabubila v svoj dom, službo in vse svoje dušne projekte. 

Minila so tri leta, ko sem spet moške opazovala z distance. Nisem hodila na zmenke, nisem iskala partnerja. In v tej tišini sem se prvič v vsem tem času od pubertete posvetila resnično samo sebi. Bila sem presrečna. Sama in srečna. Oksimoron po mnenju moje babice. In to me je spodbudilo, da sem začela premišljevati o preteklosti, o vzorcih v mojih partnerskih odnosih, o stvareh, ki sem jih počela za bivše, pa o reakcijah, ki sem jih tolerirala. 

Še vedno ne vem povsem, zakaj sem vedno znova pristajala na podobne situacije. So se mi pa počasi odprle oči, da sem začela prepoznavati neotesane moške. Moške, ki so bili naučeni, da žensko dobiš in jo obdržiš tako, da ji poteptaš samozavest, ji ugasneš žar in ji s tem odvzameš moč, da bi te kdaj zapustila. Nekaj, v čemer so slovenski moški prvaki na tem svetu, kot je nekoč opazil dober prijatelj iz Portugalske. 

PREBERITE ŠE -> Danaja Lorenčič: Namesto rož si raje želim to

Ko sem spregledala to, je seveda sledilo razočaranje, in to vsakič znova, ko sem doživela, kako neverjetno nesramni so lahko moški do žensk. Je pa začuda to spoznanje prineslo tudi nekaj pozitivnega, nekaj, zaradi česar nisem popolnoma obupala nad nasprotnim spolom. Postala sem namreč pozorna na vse tiste moške, ki so spoštljivi do žensk. Na vse dobre po srcu, ki jih prej v poplavi enigmatičnih nedostopnežev nisem opazila. Mea culpa. 

Eden izmed takšnih me je zadnjič pregledal na mamografiji. Že tako sem bila živčna razvalina, ko sem stopala proti ambulanti in se mentalno pripravljala na pregled, prepričana, da ga bo izvedla ženska. Potem pa odpre vrata in me pokliče mlad radiološki inženir.  Šele ko sem stopila za njim v majhno sobico, mi je postalo jasno, da bo on opravil slikanje. Cmok v grlu. Saj vem, da je to njegova služba. In vem, da je verjetno videl že nešteto prsi. Pa vendar. Razgaliti se pred neznancem ni tako samoumevno. 

PREBERITE ŠE -> Nika Vistoropski: Res mi je vseeno

Morda je opazil, da sem otrpnila od strahu, a začel je klepetati z menoj. Njegove besede so bile nežne, prijazne, daleč od sladko osvajalskih. Pripovedoval mi je o svojem delu, o letih, ki jih je preživel na Onkološkem inštitutu. In zadelo me je, da je pred menoj eden tistih moških, ki zmore prepoznati in prisluhniti ženski v stiski. Moški s srcem na pravem mestu. 

Ne vem, kakšen je v zasebnem življenju, a želim verjeti, da ni predaleč od tega vtisa. Vtisa, ki mi je povrnil upanje v dobre fante. Ki najverjetneje niso nikoli zares izginili s tega planeta. Samo trajalo je, da sem se jih naučila prepoznati.