Barbara Kotnik: Preden drugič spet obsojate današnjo mladino, pomislite na to

Trenutno baje nimamo pravih partnerskih odnosov in ne seksamo. Kar je v bistvu ironično, glede na to, da se je še pred nekaj leti (sploh pred pandemijo) govorilo, da mladi seksamo preveč, da menjavamo partnerje in da smo preveč promiskuitetni. 

No, zdaj smo trn v peti vsem, ki si želijo dvigniti nataliteto Slovencev. Ker ta baje pada in je to blazno zaskrbljujoče. Ljudje se ne plodijo dovolj, čeprav je Zemlja prenaseljena in nas je vsako minuto več na svetu. In mladi Slovenci se ne odločajo več za otroke, čeprav poplava nosečniških trebuhov na družbenih omrežjih govori drugače. 

Baje mladi nočemo imeti več otrok, ker smo »prekomot«. »Komoditeta je in bo prioriteta,« je v nedavnem intervjuju za revijo Onaplus dejal upokojeni ginekolog Aleksander Merlo, ki tako nonšalantno zaključuje, da je glavni razlog, zakaj mladi pari nimajo več otrok, ker nam je bolj pomembno udobje. Po njegovem, imamo sedanje generacije »drugačne prioritete: prva je prosti čas, potem pa kariera, dopust, uživanje, hobiji ... In otroci so breme, skrb, stroški«. 

Ja, v družbi, kjer mladi tudi po 30. letu ne morejo priti do dostojnega bivališča (ker so najemnine astronomske, redne službe privilegij, prekarno delo nekaj samoumevnega, krediti pa bajka naših staršev), osnovne življenjske dobrine pa se iz dneva v dan dražijo, da je treba že pred obiskom trgovine s hrano dobro premisliti, kaj si boš lahko privoščil, mladi nimamo več otrok zato, ker smo raje »komot«. 

A ta komoditeta, ki nam jo mečejo pod nos starejše generacije, je danes pri mladih videti precej drugačna, kot je bila pred nekaj desetletji. Meni in mojim vrstnikom, ki spadamo v generacijo Y, pa tudi predstavnikom generacije Z, ob vseh faktorjih, ki sem jih naštela, danes luksuz predstavljajo stvari, kot so zdrava prehrana, večerja v restavraciji, obisk kakšne kulturne prireditve, nakup knjige, kozmetike ali modnega kosa.

Torej ne nakup cestnega dinozavra prestižne znamke za minimalno 50.000 evrov ali počitnice na Maldivih, ampak precej manjše stvari. Razlog za to pa ni samo, da so cene tudi najbolj osnovnih življenjskih potrebščin šle v nebo, ampak predvsem to, da živimo v izkoriščevalskem kapitalističnem sistemu, kjer ti delodajalci z mizernimi honorarji in preko prekarnih oblik dela ves čas sporočajo, da nisi vreden nič in da te lahko že jutri zamenjajo. 

Tako pravi tudi študentka in pisateljica Liu Zakrajšek, ki je o prekarnosti napisala roman Zajtrk prvakinj: »Študentje, ki jih poznam, ne delajo zato, da hodijo žurat in na kave, ampak preprosto zato, da lahko študirajo in normalno živijo, če seveda ne živijo doma pri starših.« Ob tem pa je povedala tudi, da se od mladih danes pričakuje, da bodo tisto, kar radi delajo, opravljali napol ali povsem zastonj, in da dobiš, če temu ugovarjaš, odgovor, da »denar ni vse«. 

Res je, denar ni vse. Če ga imaš. Če ga nimaš, je zgodba drugačna. Da denar ni vse, lahko trdiš samo, če denar imaš, zato ta stavek običajno pride iz ust dobro situiranih, ki se z drobižem ne ukvarjajo. Če nimaš denarja za hrano, za račune, za najemnino, pa te bo skrb glede denarja glodala vse dni, dokler ga ne boš imel (tudi če začasno) dovolj, da ti nekaj časa ne bo treba skrbeti za preživetje. 

PREBERITE ŠE -> Barbara Kotnik: To me vsakič znova spomni, kako zaplankani smo Slovenci

In tu mislim, da se skrajno motijo tisti starejši, ki trdijo, da smo mladi razvajeni in »radi pri koritu«, kot je v kolumni v reviji Onaplus generacijo Y označila dr. Lucija Mulej. Biti pri koritu namiguje, da smo kot dobro rejene svinjice v toplem hlevu, ki jim nikdar ne zmanjka hrane. Da smo torej preskrbljeni in zavarovani. Kar ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. 

Pustimo tistih nekaj odstotkov, ki so rojeni z zlato žlico v ustih, bogati in privilegirani so vedno bili in očitno vedno bodo. A večina mladih danes ne služi bajno, poleg tega pa nima niti socialne varnosti – iz zgoraj omenjenih razlogov. Ne moreš torej dobiti redne zaposlitve in si zato prisiljen delati prekarno, kar v večini primerov pomeni, da si plačani po učinkovitosti, torej, samo, ko dejansko delaš. Če zboliš, nisi plačan (še vedno pa moraš plačati lastne socialne prispevke), če si na bolniški predolgo, te zamenjajo. O vikendih in dopustih pa raje sanjaj, ker, kdo, če ne honorarci, pa bo namreč delal takrat, ko so redno zaposleni odsotni. 

Prekarec tudi ne dobiš kredita v banki, tako da si brez zaledja staršev kaj drugega kot najema stanovanja niti ne moreš privoščiti. No, lahko varčuješ 50 let in si daljnega leta 2074 kupiš svojo nepremičnino, ko bodo cene verjetno še bolj tragikomične in če bo ob požrešnosti veleposestnikov sploh še kaj ostalo za ljudi, ki dejansko iščejo dom in ne še enega dobičkonosnega vložka. 

Socialna varnost je torej danes postala pravljica o minulih časih, ki jo otrokom pripovedujemo za lahko noč, in to je tudi velik razlog, zakaj mladi tukaj in zdaj živimo in se odločamo drugače. Verjetno ni težko razumeti, da si sicer v plodnih 20. in 30. letih, ne želiš imeti otroka, ko si pa še vedno deliš najemniško stanovanje s cimri.  

Seveda se takoj najdejo ostri jeziki, ki rečejo, da se nam mladim danes niti sanja ne, kaj je težko življenje. Da imamo srečo, ker nismo odrasli sredi vojne, kot recimo naši stari ali prastari starši. Da je takrat bilo pomanjkanje neprimerljivo večje, pa so ljudje znali stisniti zobe, trdo delati in so skupaj spravili družino ter si še ustvarili dom in bogastvo. 

Da, drži, da so ljudje v preteklosti res živeli v hujši revščini, kot mi danes. A to žal ne pomeni, da smo danes bolj razvajeni. Spremenili so se namreč standardi in pričakovanja družbe. Primerjati generacije, ne glede na čas in prostor, v katerem se nahajajo, je mamljiv, a spolzek teren. 

Tako pravi tudi antropologinja dr. Vesna V. Godina, s katero sva o mladini in problemih, ki se valijo nanjo, razpravljali pred nekaj tedni. »To, da ženske nočejo otrok, je tudi posledica visokih družbenih standardov glede tega, kaj je treba otroku, če ga imaš, nuditi. Nekoč so bili ti precej nižji kot danes, tako da so imeli ljudje otroke, četudi so živeli v velikem pomanjkanju in niso imeli nikakršne socialne varnosti,« mi je dejala. 

»Za primer lahko vzamemo recimo obdobje po drugi svetovni vojni, kjer so se lahko družine stiskala zgolj v eni majhni sobici, a jih to ni ustavilo, da ne bi imeli tudi po več otrok. Seveda takrat tudi kontracepcija ni bila tako dostopna, a kar hočem povedati, je, da preteklosti preprosto ne moremo preslikati na današnji čas in reči, da so mladi zdaj bolj razvajeni, ker nočejo imeti otrok ne glede na življenjske razmere. Če nič drugega, bi jih označili za neodgovorne starše in prijavili na socialno, če bi si omislili otroka, katerega ne bi mogli nahraniti in mu nuditi nekih osnov, ki jih zapoveduje sodobna družba,« mi je razložila Godina in zaključila: »Da se nekdo odloči za otroka, mora izpolnjevati trenutne družbenozgodovinske standarde. Prevračati krivdo na posameznike, ki živijo brez socialne varnosti, namesto na sistem, ki te varnosti ljudem ne nudi, je krivično in je izraz neoliberalne logike.« 

In točno to tudi sama pogrešam v zapisih in izjavah starejših generacij (predvsem X in Boomerjev). Ta uvid, da morda za vse trenutne kuge tega sveta le ni kriv samo posameznik oziroma samo ena skupina ljudi ali ena generacija. Problemi, s katerimi se soočamo danes, so večplastni. 

PREBERITE ŠE -> Barbara Kotnik: Totalna razprodaja nedolžnosti

Je smiselno mlade samo grajati in jim vzbujati krivdo ter od njih pričakovati, da se bodo sami borili z mlini na veter kot Don Kihot? Ali ne bi bilo morda bolj učinkovito, da bi si končno kolektivno priznali, da smo vsi po vrsti žrtve sistema (razen tistih, ki to s pridom izkoriščajo), ki na prvo mesto ne postavlja ljudi, ampak dobičke. 

In ali je res tako neverjetno in nezaslišano, da mladi danes ob vseh teh informacijah, ki so nam dostopne, in krivicah, ki jih opazujemo in živimo, ne želimo več sodelovati v tej igri mačke in miši? Zdi se mi povsem pričakovano, da nas večina ni pripravljena več delati za vsako ceno, se iztrošiti do zadnje kapljice, razčlovečiti svojo bit, zato, da se bomo čez nekaj let kot čustveni in fizični invalidi lahko bahali s plehom na dvorišču in nepremičninami na hrvaških otokih. 

Zakaj nam starejši torej zamerite, če sreče ne vidimo v vaših idealih, ki so odraz preteklih standardov? Mar obstaja v življenju samo ena prava pot? Leta smo poslušali starše in stare starše, da naj izkoristimo mladost, si privoščimo in izkusimo stvari. Zdaj pa nas krivite, ker to počnemo? Ker gremo raje na potovanje, kot gradimo hišo? Ker raje meditiramo in poskrbimo za dobro počutje, kot da bi se gnali za napredovanji? Če so se prejšnje generacije do 40. ali 50. leta izmozgale, da so se lahko okitile z materialnim bogastvom, mi duševnega in fizičnega zdravja nismo več pripravljeni zamenjati za to. 

Preden drugič spet vpijete v nebo nad današnjimi mladimi, pa še ena misel. Niso mladi v zmoti, ko se vedejo kot mladi. V zmoti je starost, ki pozabi, kako je biti mlad. Tudi sami ste bili enkrat takšni. In kot generacije mladih od pamtiveka dalje ste počeli neumnosti, saj je »mladost norost, čez potok skače, kjer je most«. Pustite torej mladim, da delajo svoje norosti. Morda se bodo učili iz vaših zgledov, morda iz lastnih napak. Eno je gotovo. Čas se premika naprej, ne nazaj.