Barbara Kotnik: Kako sem se spustila v ljubezensko afero z Neapljem
Neapelj je bil na mojem seznamu želja že lep čas, a kar nekako ni prišel na vrsto. Saj veste, kako je, rečeš si, prihodnje leto pa res, pa mineta eno, dve, štiri in naenkrat je mimo osem let. Potem pa mi zadnjič prijateljica zaupa, da rojstnega dne noče preživeti doma in da sanja o Capriju ter Amalfi obali in naenkrat ni bilo več izgovorov, kupili sva karte in šli!
Za spanje na Capriju bi potrebovali celo premoženje, zato sva si za izhodno točko izbrali Neapelj in vsak dan odrinili na eno stran neba, drugi dan na jug na Capri, tretji na sever v Caserto, četrti na jugovzhod proti Sorrentu in Positanu (do Amalfija žal nisva prišli, ker je divje jesensko vreme zaprlo morske in kopenske poti do tja). Prvi večer in peti ter šesti dan sva raziskovali ozke tlakovane uličice Neaplja. Cel dopust, ne glede na lokacijo, pa pokali od omamno dobre hrane. Tako pač je, ko greš v Neapelj, mi je že prvi večer povedal znanec in domačin Raffaele, sem ne prideš hujšat, ampak jest. Mangia!
In kako ne bi človek jedel, ko pa tod v rodovitni vulkanski prsti v zavetju Vezuva uspeva najbolj fantastična hrana na svetu. Sadje in zelenjava imata tukaj povsem drug okus. Tako na celini kot na Capriju v enem samem nasadu srečaš celo paleto rastlin, od dreves najrazličnejših citrusov, granatnih jabolk, fig, oljk in celo kostanjev, do paprik, jajčevcev, bučk in buč ter seveda paradižnikov San Marzano, ki jih zdaj sicer gojijo tudi drugod po svetu, a nikjer niso tako slastni kot prav v mestecu San Marzano sul Sarno vzhodno od Neaplja.
Napolitanci, se zdi, so vedno nasmejani. Ko se srečujejo na ulicah, ko se skoraj zaletijo na cesti na svojih vespah in skuterjih, ko nanje vpijejo jezni turisti. Oni se kaosu navkljub nasmehnejo in vse se zdi lažje.
Omenjeni paradižniki in bivolja mocarela iz Kampanije se v Neaplju združijo v najbolj omamno in nepozabno pico, in to sva okušali tako v slavni picerji L'Antica Pizzeria da Michele – ki lačna napolitanska usta hrani že več kot stoletje in pol, od leta 1870, svetovno slavo pa ji je prinesla Julia Roberts v filmu Jej, moli ljubi, a so kljub temu ohranili svoj skromen in ugoden meni (pica stane zgolj 5,5 evra) – kot tudi v Caserti, v piceriji I Masanielli di Francesco Martucci – ki je že nekaj let zapored kronana kot najboljša na svetu. Obe sta bili fantastični in še zdaj se mi cedijo sline po tako preprosti a zmagovalni kombinaciji testa, paradižnikov, mocarele in bazilike.
Potem je tu še vedno sveža morska hrana, od drobnih inčunov in rib vseh vrst do škampov, jastogov in modrih rakovic ter školjk, ki jih vsako jutro lahko občuduješ pri trgovcih na neapeljskih ulicah. Če te zagrabi lakota kar tam, ti jih tudi ocvrejo, da jih lahko nemudoma pohrustaš.
Pa kavarne, z vitrinami sladic in slanih prigrizkov – priporočam panine napoletane, nekakšne sendviče, oziroma bolj zavitke iz kvašenega testa, polnjene s koščki slanine, sirom in trdo kuhanimi jajci?! Čeprav nisem ljubitelj velike noči, se zavzemam, da ti sendviči pri nas zamenjajo tradicionalna jajca in šunko v testu.
V Neaplju tudi neznosno radi cvrejo. In to vse, tako sladke kot slane stvari. No, pohanega zrezka, kot smo ga vajeni mi, ne boste dobili, boste pa dobili ocvrte testenine! Sicilija ima riževe kroglice arancine, v Neaplju pa skuhajo testenine, jih zmešajo s kremasto omako iz sira in različne zelenjave ali mesa, povaljajo v drobtinah in ocvrejo. In ko tako pohajkuješ po ulicah, lahko hrustljavo bombico testenin popapcaš kar po poti.
Cvrejo tudi pice. Pizza fritta se je tod pravzaprav rodila iz potrebe po preživetju, ko si večina obubožanih prebivalcev Neaplja po drugi svetovni vojni ni več mogla privoščiti takrat luksuzne v peči pečene pice. Skromno testo so tako napolnili z ostanki hrane (rikoto in ocvirki), ga zaprli v žepek in vse skupaj ocvrli ter začeli prodajati na ulicah, in tam ocvrto pico najdete še danes.
Še ena najbolj slavnih napolitanskih jedi je omaka genovese, ki je prav tako rezultat revščine ali cucine povere (revna kuhinja, op. p.). Gre za raguju podobno omako, ki se jo kuha ure in ure, njena glavna sestavina pa je čebula. Kilogrami čebule! Ti v loncu sčasoma zmehčajo manj cenjene kose mesa, da se končni rezultat topi v ustih.
Poleg omake genovese morate v Neaplju nujno poskusiti tudi njihov ragu, ki je zaradi okusnih paradižnikov nebeškega okusa, postrežejo pa ga v radodarnih količinah. Tod zagotovo velja pravilo omaka s testeninami in ne testenine z omako, saj testenine v omaki plavajo kot v juhi.
Pa bruskete – popečeni kosi kruha, podrgnjeni s česnom in obloženi zgolj s paradižnikom. Mmmm, sedma nebesa. In kava. Ter tople sfogliatelle – listnato testo v obliki školjkic, polnjeno z rikoto. Je še sploh kaj lepšega?
Iz vsega opisanega je verjetno jasno kot beli dan, da sem imela v Neaplju »manjšo« ljubezensko afero s hrano. Druga stvar, ki me je popolnoma prevzela, pa so bili tamkajšnji ljudje. Morda zato, ker takšne srčnosti resnično nisem pričakovala. Preden sem se odpravila na pot, so mi namreč vsi zabičali, da v Neaplju kradejo kot srake in da bom prišla nazaj brez dokumentov in prebite pare. Oh, kako zelo so se motili.
Če ne kdaj prej, sem bila tisto noč ganjena do solz. Slovenci se imamo za dobre kot kruh, a način, kako si med seboj brez kakršnihkoli pričakovanj in z ogromno empatije pomagajo Napolitanci, je v tem ponorelem svetu vse bolj redek.
Morda sem imela srečo, ampak prav na vsakem koraku sem bila vedno znova presenečena, kako prijazni, pozorni in ustrežljivi so Napolitanci. Najprej sem to pripisovala temu, da sem turistka. Zagotovo so prijazni do vseh tujcev, ker v njih vidijo zaslužek, sem si rekla. Ampak saj veste, Slovenci smo turisti tudi na Hrvaškem, pa so tam lahko precej nesramni do nas (verjetno tudi zato, ker se na Hrvaškem ne znamo obnašati, ampak to je zgodba za kdaj drugič).
PREBERITE ŠE -> Barbara Kotnik: Ko ti 'morski psi' pokvarijo dopust na Korčuli
Vendar ne, Napolitanci, se zdi, so vedno nasmejani. Ko se srečujejo na ulicah, ko se skoraj zaletijo na cesti na svojih vespah in skuterjih, ko nanje vpijejo jezni turisti. Oni se kaosu navkljub nasmehnejo in vse se zdi lažje.
Tako je bilo na Capriju, kjer sem bila priča izbruhu Hrvatice, ki se je prerivala na krov ladjice ter se začela v hrvaščini dreti vsepovprek, pa so jo domačini samo debelo gledali in ji z največjo mero umirjenosti smeje rekli: »Kaj vpijete gospa? Poglejte okrog sebe in se sprostite, saj ste vendar na dopustu.«
Pa okrog polnoči v Caserti, ko so zaradi protestov železničarjev odpovedali vse vlake in sva s prijateljico ostali brez prevoza v Neapelj, pa se je našel taksist, ki je vse, ki smo ostali izgubljeni na železnici, napokal v taksi in nas peljal do glavne napolitanske postaje. Sicer ni govoril angleško, a se je po čudežu med nami znašel neki mladi Albanec, ki je prevajal iz italijanščine v angleščino. Potem so naju ob enih zjutraj v Neaplju usmerili na avtobus, kjer nama voznik ni pustil kupiti vozovnice, ampak je samo zamahnil z roko in naju z navigacijo odpeljal skoraj do vrat apartmaja.
Če ne kdaj prej, sem bila tisto noč ganjena do solz. Slovenci se imamo za dobre kot kruh, a način, kako si med seboj brez kakršnihkoli pričakovanj in z ogromno empatije pomagajo Napolitanci, je v tem ponorelem svetu vse bolj redek. Nič čudnega, da sem doživela manjšo krizo ob vrnitvi v Slovenijo, kjer me je pričakala ljubljanska megla in povsod mrki obrazi, ko sem se mučila z dvigovanjem kovčka na vlak, in sta poleg mene stala sprevodnik Slovenskih železnic in mladi fant, pa sta me samo debelo gledala, niti enemu od njiju ni padlo na pamet, da bi mi ponudila pomoč. Dobrodošla v Sloveniji, sem si zamrmrala v brado, kjer si si sam kriv za vse, zato si pomagaj sam.
A naj še za nekaj trenutkov z mislimi ostanem v raju pod Vezuvom (ki ni edini vulkan na tem področju). Taksist Davide, ki naju je s prijateljico četrti dan peljal do Sorrenta in Positana (ko so zaradi močnih vetrov odpovedali vse trajekte, se je ponudil, da bo najin šofer ves dan in to za takšno ceno, da sva jo morali sprejeti), mi je povedal, da so prav vulkani tisti, ki Napolitance navdihujejo k dolce viti. »Vemo, da lahko vsak trenutek izbruhnejo in se življenje konča, zato pa živimo za tukaj in zdaj.« Zanimiva filozofija.
Imajo pa Napolitanci zaradi nepredvidljivosti narave tudi poseben odnos do smrti in okultnega. Neapelj je poln malih oltarčkov, kjer se spominjajo svojih umrlih, tu in tam pa boste na ulicah opazili tudi lesene krogce z rdečimi številkami. Gre za tombolo, a ne za srečelov po naše ali bingo, ki ga igrajo ameriški upokojenci, ampak je to neke vrste prerokovanje.
Imenuje se smorfia napoletana in tradicionalno številke od 1 do 90 žrebajo ob božiču, vsaka pa ima svoj pomen, mi je razložila ena izmed domačink in me povabila, da izžrebam svojo. V roke mi pade številka 22, ona pa hitro pobrska po starem zmahanem priročniku in mi pove, da 22 označuje norca ali norost. Temu težko oporekam, ko pa vendar že od nekdaj ljubim drugačne, malo nore stvari.
Številke Napolitancem služijo tudi za napoved prihodnosti in igranje lota. Stvari, ki so se jim zgodile čez dan, ali sanje, ki so jih imeli ponoči, s pomočjo smorfie pretvorijo v številke (če ste denimo jedli fižol, ali sanjali o teh stročnicah, je to številka 10) in jih zapišejo na loto listek. Tokrat nisem poskusila sreče, a ko bom naslednjič v Neaplju, bom zagotovo izpolnila svoj loto listek.
Ja, prav gotovo bo naslednjič, saj me je to italijansko mesto popolnoma začaralo. Ne vem, če ne bi prihodnje leto kar preskočila tradicionalnega kopanja v hrvaškem morju in skočila v Neapeljski zaliv. Hrana je nepozabna in cenejša. Ljudje noro prijazni. Morska voda pa odlična. Bila je druga polovica oktobra, pa sem se prijetno namakala tako na Capriju, kot v Positanu (kjer je bilo sicer malo preveč valov) in Sorrentu. Kaj drugega pa človek v življenju sploh še potrebuje? No, še limoncello bi se prilegel, a k sreči imajo tudi tega v kraljestvu limon zadosti.
