Barbara Kotnik: Kako mi je eno jajce za vedno uničilo veliko noč

Bliža se velika noč. Praznik, ki ga res ne maram. Na prvi pogled se morda zdi čudno, zakaj bi gojila odpor do pisanih jajčk, nasmejanih zajčkov in puhastih piščančkov, ki nas v tem času pozdravljajo na vsakem koraku. A imam dober razlog.

Kot otrok sem oboževala barvanje velikonočnih jajc. Moja mami, likovna pedagoginja, je vsak praznik izkoristila za preizkušanje drugačne tehnike okraševanja pirhov in v ustvarjanje seveda vključila mene in mojo sestro. Naučila naju je, kako izpihati surov beljak in rumenjak, da ostane samo lupina, ki jo lahko poslikaš. Nekajkrat smo od sosedov, ki so imeli gosi, dobili ogromna gosja jajca, iz katerih so nastale res posebne pisanke. 

Izpihane jajčne lupine zlahka shraniš na veke vekov, a drugače je s trdo kuhanimi jajci. Kot otrok tega nisem razumela in neko veliko noč sem bila tako ponosna na trdo kuhan pirh, ki sem ga dobila od sorodnikov, da nisem želela, da ga kdo razbije, zato sem ga skrila na polico nad pisalno mizo v svoji sobi. Mami o tem očitno ni imela pojma, saj se je nato tedne spraševala, zakaj v moji sobi smrdi po gnilih jajcih. 

Resnica je prišla na dan šele, ko mi je neko popoldne pomagala pri domači nalogi in je na mizo padel debel beli črv. 

Velikonočni pirh ali otroška travma? Foto: Shutterstock

Od kod pa zdaj to? In ne samo črv, na mizo so že nekaj dni kapljale drobne kroglice, podobne lesnemu prahu, ki se vsuje iz črvivega pohištva, pa si nihče ni znal razložiti, kaj so. Ker je bil strop moje sobe pokrit z lesenim opažem, je mama očeta že skoraj prepričala, da imamo manifestacijo lesnih črvov, a preden bi se lotil razbijanja, ji je pogled k sreči ušel na polico nad mizo, kjer je opazila krivca – črvivo velikonočno jajce. 

Od tedaj me vonj trdo kuhanih jajc spominja na gnil črvivi pirh in ne morem si pomagati, da ne bi ob velikonočnih pisankah pomislila na to. A potem so tu še druge praznične dobrote, ki mi prav tako ne dišijo. 

Ob hrenu v kakršnikoli obliki se mi obrača želodec. 

Potica je zame sladek kruh in kvašena hrana mi tekne samo slana. Od potice tako v sili pojem samo nadev, in še to, če je makov. 

Šunka še nekako gre, ampak ne morem cel praznični vikend jesti samo mesa. Moja babica je sicer vsako veliko noč spekla čudovito okrašeno šunko v testu, in najbolj okusni so mi bili tisti deli kruha, ki so se napojili šunkinih sokov, a je to pomenilo, da sem vsako leto ob tem prazniku žvečila zgolj puste suhe sendviče. 

Še vedno me tudi moti, da je velikonočna pojedina sestavljena iz hladnih jedi. Jaz bi raje kakšno toplo juhico iz sezonske zelenjave, to bi šele bil pravi praznik pomladi. Tudi proti jajcem nimam načeloma nič proti, jem jih v vseh oblikah – samo trdo kuhana ne! Takoj, ko beljak in rumenjak samostojno zakrkneta, je zame konec kulinaričnih užitkov. 

Že leta sanjam, da bom naslednjo veliko noč praznovala drugače. Spekla bom omamne jajčne jedi, od slanih do sladkih, in prav nobena ne bo vključevala trdo kuhanega jajca.

PREBERITE ŠE -> 14 receptov za 14 različnih prazničnih potic, odkrijte svojo najljubšo

Kako lepo bi bilo, ko bi na praznično mizo položila omleto s špinačo, parmezanom in češnjevimi paradižniki, poširana jajca s popečenimi šparglji in dimljenim lososom, testenine carbonara s koščki guanciale in pecorinom romanom, kakšen francoski quiche, pavlovo z limoninim curdom in praženimi mandlji ali pa snežne kepe, na katere imam zelo lepe otroške spomine, saj mi je te beljakove žličnike, plavajoče v jajčni kremi večkrat pripravila babica. 

A potem je vsako leto tako, da vsi okoli mene komaj čakajo na ta poveličevani tradicionalni velikonočni narezek, in si pač rečem, naj gre ta cirkus mimo, si bom jajca po svoje privoščila, ko se bo razblinil smrad trdo kuhanih. Kompromis mora biti, zato bo konec mojega posta zares nastopil šele po praznikih.