Matic Munc

Ko ženska reče: sem takšna, kot sem, je konec z njo

Ljubezen se zdi vse bolj zlorabljen pojem. Prav iskreno pogovarjanje o odnosih nas – ironično – pogosto zapelje v igro žrtve in plena. To dobro ve tudi uporniški psiholog Matic Munc. Prodorni opazovalec svoje generacije in današnje mladeži zadnje mesece s kolegi vodi Inštitut za potapljanje in podvodne aktivnosti v povezavi z osebnostno rastjo. Brez sprenevedanja sva spregovorila o tem, kako negovati odnos, zares ljubiti.

Kako razumete t. i. moderno, sodobno ljubezen? Gre za nekaj izrojenega, daleč od bistva? Kako ljubijo mladi, na katerih se najbolj pokažejo napake njihovih staršev oziroma odraslih?

Ljubezen se s časom nedvomno spreminja. Brez nje pa kot človek zagotovo ne moreš živeti. Odmreš. V zadnjem času delam z mladimi v starosti od petnajst do trideset let. Naša stroka opaža tri izstopajoče skupine problemov, ki bistveno oblikujejo odnose. Prva skupina je telesna samopodoba. Nanjo vplivajo družbeni in klasični mediji s promocijo t. i. idealov lepote. Ti so za mlade – oba spola pa tudi istospolno usmerjene – izjemno obremenjujoči. Kot primer bi izpostavil t. i. hude bejbe in tipčke z instagrama, ki spodbujajo užitkarski življenjski slog. Takšni posamezniki imajo na milijone sledilcev in veljajo za pojem lepote.

Rekreacija, imenovana seks za eno noč, nima prihodnosti, ker se tako nikakor ne moreš zadovoljujoče povezati na vseh ravneh. To se lahko razvije le sčasoma. Spoznavanje zahteva veliko naše energije. Zahtevno je. 

Ali gre predvsem za izrazite primere narcisov?

(Pokima.) Gonilna sila je zagotovo narcisoidnost. Vsi ljudje pa nismo narcisi, vsaj polovica populacije je introvertirana, zato promocije ekstravertiranosti ne mara, medtem ko ji družba sporoča, da se je treba javno izpostaviti, če želiš kaj doseči. To je nova črna, klasika – biti lep in izpostavljen, medtem ko se merila lepote ves čas spreminjajo. Druga skupina problemov je povezana s prvo skupino. Gre za vedenje. Različni kanali ponujajo nasvete, kako naj se vedemo pri navezovanju stikov s potencialnim partnerjem. Recepture spominjajo na razgovore za službo, kjer je treba negativne lastnosti prikriti, kot bi bili popolni. Dejstvo pa je, da tak nihče ni. Z izpostavljanjem le pozitivnih lastnosti se začno mladi v odnosih zelo pretvarjati. Pogosto sami zase mislijo, da niso prav zelo zanimivi – tudi zaradi prej omenjenih vplivov medijev – zato začno nakladati. Lažejo. Nekaj prikrivajo. Brez iskrenosti pa ne moreš zgraditi nečesa, kar traja. Začeti odnos z lažjo – to nikakor ni dobro.



Denimo v najstniških in romantičnih komedijah o dekliščinah in fantovščinah vidimo v prvi vrsti trapasto blebetanje, duhovno praznino, drogiranje in promiskuiteto. To, da nekoga poznaš le pol ure, pa se že spustiš z njim v seks na stranišču kluba, je predstavljeno kot izjemno posrečeno, duhovito. Mladi pa to gledajo.

(Pokima.) Tega je dejansko veliko tudi v resničnosti. Mladi seks dostikrat razumejo potrošniško. Tipičen primer je aplikacija tinder, ki omogoča takojšnjo povezavo z osebo blizu tebe v radiju nekaj kilometrov; skupaj določita le še prostor, kjer se »dasta dol«, nato si rečeta adijo. Gre za promocijo uživanja življenja, kjer je seks del tega, vendar ni nujno povezan z ljubeznijo. Lahko bi šla še v detajle, denimo kako se promovira analni seks, ker ni treba misliti na kontracepcijo, medtem ko oralni seks ne velja za varanje, temveč ga razlagajo kot neke vrste sprostitev. To počno že nekateri trinajstletniki. Promiskuitetnost? Da. Seveda pa takšnega vedenja ne smeva posploševati, ker prav iz tega lahko izhajajo stiske nekoga, ki pa ni takšen. Tretji sklop problemov je rezultat obeh opisanih, tj. vse več mladih, ki so močno tesnobni oziroma socialno anksiozni. Posameznik ne najde načina, kako bi se znašel v konkretni interakciji, pogovoru. Mladi pogosto tudi ne vedo, kaj bi počeli drug z drugim, če izvzamemo seks. Lepilo odnosa so seveda skupni interesi.

Primernih javnih zbirališč, ki ne bi bila povezana z alkoholom in drugimi škodljivimi zadevami, žal ni prav veliko. Morda se lahko dobivajo doma?

Ja, ampak kako naj posameznik pripelje domov neznanega človeka? Rad bi poudaril tudi izrazito problematiko spolne identitete in istospolne usmerjenosti. To ni nikakršna modna muha, le naša družba je do tega še vedno precej zaprta. Mladi imajo izjemne težave pri odkrivanju, ali so morda biseksualno ali istospolno usmerjeni ali celo aseksualni. Po mojem prepričanju smo tako vsi biseksualni.

Zagotovo vse skupaj postane zelo težavno, kadar se samoiskanju pridruži narcisizem, ko je posameznik sveto prepričan o svojem prav, čeprav ne ve čisto, kdo je.

Del takšnega narcisizma je med odraščanjem nekaj normalnega, pravzaprav nujen element tega, da se lahko oddaljiš od staršev in odrasteš. Pri štiridesetih ali petdesetih je drugače. Zelo malo delam s pari mojih let prav zato, ker moški v heteroseksualnih zvezah ne želijo priti na pogovor. Oni imajo edini prav; trdijo, da so zapečeni, naj jih vzamemo takšne, kot so, ali pa nič. Ne posedujejo širine, kar me po svoje jezi. Čustveno odpiranje sodobnega moškega pri 40+ je zelo zapleten proces. Pri mlajših je malo laže.

Globalno se uveljavlja duhovno gibanje MGTOW (Man Going Their Own Way) – ko gredo moški svojo pot, se ne želijo poročiti, vezati ipd. To naj bi bil odziv na desetletja skrajnega feminizma, ki ni prinesel samo pozitivnih stvari.

Ne, to je neumnost, prav nasprotno! Pri MGTOW gre – tako kot pri feminizmu – za odziv na patriarhalni svet, ki na Zahodu kraljuje že dva tisoč let. Prav zdaj sem pod vplivom čudovitega predavanja profesorice dr. Svetlane Slapšak, zato jo bom kar citiral: Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je na odločujočih funkcijah vsega skupaj pet žensk, vsi drugi so moški. To pove vse.

Zanimive so ocene, da bodo današnji otroci in najstniki, imenovani generacija z, ne glede na vse izjemno konservativni.

To je mogoče, pa vendar ne moremo vedeti vnaprej. Razlike med mikrogeneracijami so ogromne. Današnja šestnajstletnica se redko razume z dvajsetletnico ali dvanajstletnico. Že štiri leta so kot kvantni preskok. Stične točke sta jim verjetno odnesla prav tehnološki razvoj in popularna kultura.

Treba je omeniti tudi določeno zavajanje pri vzgoji deklet, češ da se jim nikamor ne mudi, če si želijo imeti kopico otrok in družino, ter naj se raje posvetijo karieri. Biološko dejstvo, ki ga nobena sociološka raziskava ne more preseči, je, da ženska že pri 25. letu doseže vrhunec, kar zadeva zdravo razplojevanje, potem pa ta zmožnost začne strmo padati.

Zagotovo gre za neke vrste zavajanje. Konflikt med humanizmom in biologijo je stalen. Ne moreta sobivati. Dober in malce nesrečen primer v Sloveniji je integrativni program biopsihologov Univerze na Primorskem. Žal na splošno velja, da je vsak, ki se razlag loti s tega vidika, torej z vidika hormonov, nevrologije ipd., obsojen biodeterminizma, za katerega pa vemo, da ni zaželen, ker je bil osnova za pojav nacizma. Kadar rečeš, da si biodeterminist, si takoj označen najmanj za hudiča. Pa vendar ne moreva zanikati, da imava drugačno hormonsko razmerje, ker sem jaz moški in vi ženska. Tukaj gre včasih teza enakosti čez mejo razuma. Ali sem res šovinist, če rečem, da med nama obstaja biološko določena razlika v fizični moči? Tu je treba biti stvaren.

Globalni spletni kanal, ki vpliva tudi na to, kako razumemo odnose in ljubezen, je postal youtube. Mrgoli govorcev, ki imajo po več milijonov ogledov ter svarijo moške, s kakšnimi ženskami naj se ne zapletajo.

Youtube je zagotovo glavno polje vseh svetovnih gurujev in je vodilni medij za mlade. Posebno močna je t. i. skupnost zapeljevalcev oziroma PUA (pick-up artists). Imamo pa, če sva iskrena, nekakšne bele in črne čarovnike, ki učijo umetnosti zapeljevanja. Prvi dobrohotno svetujejo, da denimo ni najbolje, če na zmenek prideš v majici z madežem od jajc, ki si jih jedel za zajtrk, pa tudi malce definirano telo ne bi bilo odveč, ker ti res ni treba pred seboj nositi bojlerja. Drugi del svetovalcev je zašel v zelo črne energije, namenjene v prvi vrsti zaničevanju žensk. Pri tem se petelinijo in sledijo precej spornim tezam. Fantje denimo med opazovanjem žensk sestavljajo lestvice, ocenjujejo od ena do deset, katera med njimi je vroča. Lovijo desetke in kvečjemu devetke. Povprečnim puncam dodelijo petico.

Pravi dedec, citiram enega od teh, ki jih omenjate, si nikoli ne sme dovoliti, da bi imel kar koli s samskimi mamami. Te naj bi moške le izkoriščale, sploh pa, zakaj bi pomagali preživljati otroka nekoga drugega.

Samska mama seveda pri njih ne sodi na lestvico zaželenih, ker ima s seboj prikolico – otroka. Takšno razmišljanje kaže ne le narcisizem, ampak tudi egoizem in izjemno nezrelost moškega. Nekateri že tako ali tako bežijo od odgovornosti za svojega otroka, kadar govorimo denimo o preživninah. Nič čudnega, če niso sposobni skrbeti še za koga drugega. Takšni nezreli fantiči si želijo v prvi vrsti le vznemirjenje, zunanji vidik. Torej hudo bejbo, ki jo bodo požgali in po možnosti še fotkali ali posneli, da bodo imeli dokaz, nato pa odvrgli, ponižali, »da bo vedela, kakšna prasica je«. Nato gredo na naslednjo. Pogovarjam se z dvajsetletnimi fanti, ki so precej zmedeni; te vrste skupnost jih zelo privlači. Sploh če je na ekranu tip, ki samozavestno razlaga, da ima punc, kolikor hoče, in da je že pri dvajsetih položil pol pokrajine.

Tega, da je mogoče dobil še šopek spolno nalezljivih bolezni, verjetno ne doda. Pa sva spet pri tistem, kako se prikazati kot superjunak. Se v takšnem vedenju v resnici skriva strah, da bi bil ranjen? Česa se moški najbolj boji, globoko v sebi?

Moški se – banalno – najbolj boji izgube moškosti, impotence. Tu zmrzne. Kadar ne dobi erekcije, ga bo ženska tolažila – saj bo, to ni nič takšnega – ampak za moške to je nekaj takšnega. (Nasmeh.) Nas je najbolj groza tega, da bi se zgodilo še drugič, tretjič. Pa sva spet pri še eni bazični, biološki zadevi. Žal. V takšnih primerih ni odveč, če si par privošči seksualno svetovanje. Na področju spolnosti moški in ženska najteže vzpostavljata dialog, kaj komu zares ugaja in kaj ne. Prav zato rekreacija, imenovana seks za eno noč, nima prihodnosti, ker se tako nikakor ne moreš zadovoljivo povezati na vseh ravneh. To se lahko razvije le sčasoma. Spoznavanje zahteva veliko naše energije. Zahtevno je.

Zakaj se v parih namesto razumevanja in prilagajanja dogaja toliko rušilne drame, histerije?

Drama je na nižji ravni zavedanja človeškega bitja, takrat ko se moški in ženska borita za moč, prevlado. Tukaj ni zmagovalca, ker če sem fizično močnejši in vas denimo udarim, mi boste vi psihološko vrnili, se mi maščevali s trikratnimi obrestmi. Ko pa obema uspe dvigniti raven zavedanja, se zgodi prava povezanost, ko pustiš za seboj željo po boju oziroma dokazovanju, kdo je boljši. Vse se začne pri posamezniku.

Tolstoj je rekel, da vsi razmišljajo o tem, kako bi spremenili svet, nihče pa o tem, kako bi spremenili sebe.

Ja, ker je spreminjati sebe najteže. Kadar tudi ženska reče: Sem takšna, kot sem in se ne bom spreminjala do smrti, je konec z njo.

Družba to precej spodbuja, ko nas treplja po rami: Ostani takšna ali takšen, kot si.

Res je. Pa če pogledava še širšo sliko, tudi politika in država si želita človeka, ki ne bo šel naprej. Kdor gre naprej, razmišlja širše.

Kako bi definirali pravo ljubezen, ki traja?

Ljubezen, ki traja, temelji na spoštovanju, iskrenosti in pogumu. Glede tega sledim tradiciji. Kar zadeva oblike ljubezni, pa sem zelo odprt. Spoznavam denimo ljudi, ki so poliamoristi. Moj prijatelj poliamorist ima trenutno dve partnerici in je zelo srečen. Samega sebe dojemam kot monogamnega, on seveda ni. Rad ima svobodo, hkrati pa je do svojih čudovitih punc izjemno spoštljiv. Moškim bi lahko bil za vzor.

Pa vesta druga za drugo?

Seveda, odlično se razumejo in celo hodijo skupaj na dogodke. Pa niso svingerji! So krasna družba in izjemni sogovorniki, zelo razgledani, tolerantni in sodobni.

Vidva z ženo sta skupaj že deset let. Otrok ne bosta imela. Nam zaupate, kako skrbita, da zveza ostaja živa?

(Pokaže na roko in se nasmehne.) To je nova tetovaža, ki sva si jo dala narediti oba za desetletnico. Najina prva tri leta, kolikor je trajala sinhronizacija, so bila kar težka. Morda tudi zato, ker je Jerneja nekaj let mlajša. Takrat je bilo več kreganja in vojn, drame, če hočete. Tudi ko sva bila že poročena. Veliko se pogovarjava. Največji žur je, ko se pogovarjam z njo. Nikoli nama ne zmanjka tem. Vsem parom svetujem, naj zabrišejo iz stanovanja televizijo. Midva je nimava. Se pa potapljava. Rada sva skupaj. Načrtujeva tudi plesanje. Pa še na eno odlično lepilo vsakega odnosa ne smem pozabiti – humor.

Kaj bi se morala moški in ženska predvsem še naučiti, kar zadeva njuno vsakodnevno komunikacijo?

Moški se morajo naučiti poslušati in vsaj malo prevajati, kaj ženske sploh govorite. Ste mojstrice subtilnih sporočil, mi smo včasih zelo na prvo žogo. Obstajajo pa črno-bele situacije, ko je treba reči: »Katja, nehaj!« V drugih primerih je dobro razglabljati, pogledati na zadevo z več zornih kotov.

Moški bolj znate v pravem trenutku reči: »Nehaj! Zdaj pa zadosti!«?

Seveda, to je naš način!

Kakšen pa je naš, tipičen ženski odziv?

Denimo rečete: »Čakaj, zdaj si pa nevljuden! Morava se pogovoriti o mojih občutkih!« (Nasmeh.) Primer: peljeva se z avtom in poči guma. Takrat ni vprašanje, »zakaj«, gumo je treba zamenjati! Varno in čim hitreje! Če bova parlamentirala in mi boste očitali, češ, »pa sem ti rekla, da so obrabljeni profili, pa zakaj jih nisi zamenjal«, ne bova nikamor prišla. Takrat bi jaz rekel: »Daj nehaj, se bova potem pogovorila!« Pa čeprav tudi vaš odziv ni napačen, a je v tistem trenutku neprimeren. Ženske bi se morale naučiti, da je včasih zadosti razpravljanja, s katerim v nedogled mučite ne le moškega, temveč tudi same sebe ter druga drugo. Raje delujte!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE