Če se boste odpravile v knjigarno, da bi našle knjigo, namenjeno zgolj in samo ženski inkontinenci, boste iskale dolgo. Vemo, da vodi v izolacijo in bistveno zmanjšuje kakovost življenja zaradi omejevanja socialnih aktivnosti, a vseeno se vse preveč žensk osamlja, ko se je treba spopasti s to težavo in najti rešitev zanjo. Razumevanje uhajanja urina kot tabuja povzroči, da se ljudje ne obrnejo po pomoč k zdravniškemu osebju, čeprav rešitve obstajajo.

Trpijo v tišini

Pred leti so na dunajski medicinski fakulteti izvedli raziskavo, kolikšen tabu je inkontinenca ter ali je primerljiva s tabujema depresije in raka. Več kot polovica vprašanih jo je nedvoumno opredelila kot stanje, ki nosi s sabo veliko sramu; isti odgovor so podali ljudje ne glede na starost ali raven izobrazbe. Ko so strokovnjaki te fakultete nato pregledali še 15 mednarodnih študij na to temo, so ugotovili, da večina posameznikov ni poiskala zdravniške pomoči, čeprav so trpeli zaradi inkontinence. Le pet odstotkov vprašanih žensk v študiji se je ob prvih znakih uhajanja urina odločilo, da obišče zdravnika.



Rešitev obstaja

Ljudje bodo prej zaupali drugemu, da trpijo zaradi depresije ali da imajo raka, kot da bi priznali, da jim uhaja urin. In čeprav ženske v primerjavi z moškimi poznajo več tistih, ki imajo podobne težave kot one, je stopnja odzivnosti na prve znake uhajanja urina vseeno nizka. Kar je šokantno glede na to, kako zelo močno vpliva na samopodobo človeka. Skoraj dve tretjini žensk z inkontinenco se počuti osramočene, nemirne, celo tesnobne; 70 odstotkov jih skrbi, ali morebiti zaudarjajo, 60 odstotkom inkontinenca moti kakovosten spanec in več kot tretjina jih priznava, da jim povzroča težave v partnerskem odnosu.

Največja tragedija ob vsem tem pa je, da bi ženske, če bi le naredile prvi korak do zdravnika, večinoma našle rešitev ali vsaj olajšanje za svoje težave, tako pri stresni kot urgentni inkontinenci. Spregovorimo!